Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 3 Na enem mestu hvali, skorajda idealizira slovenskega (izseljenskega) človeka, poleg superlativov ga označi tudi kot: »Njegov obraz je podoba drugih krajev, drugih mest; v njegovih očeh je odsev drugega časa. In vendar je ta človek podoba pozabe – mora biti, če hoče obstati. S pozabo dosega sublimacijo, vendar pa mu je pozaba para doks – ne pomeni vreči s sebe starega orožja, ampak očistiti ga in nabrusiti. Orožje pa je duh, beseda, ustvarjalnost.« (Papež 1977: 90) Tudi ta odlomek kaže na pomen umi šljene domovine pri izseljencu (podoba drugih krajev – obenem drugega časa). Pozaba očetnjave je vživljanje v novo domovino, a hkrati navdih za ustvarjanje in pisanje, nabrušeno orožje pa lahko razumemo kot zvestobo načelom skupnosti. Podobno se dvojica časkraj potrdi na drugih mestih: »Stvaritve in podobe našega umetnika morajo imeti v sebi ‘duha’, ki je prinešen iz alpskokraškopanonskega sveta in iz časa trdote, milobe, sončnosti in teme« (Papež 1977: 99). Izseljenecumetnik, raz klan med domovinama, se ne prilagodi tej ali oni stvarnosti, »izraža več: nadstvarnost, ki je estetsko lepa in pomembna« (Papež 1977: 99). Pomenljiv izseljenski trenutek je koncert zbora slovenskega doma iz Mendoze na vrtu sedeža slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Opisuje reakcije poslušalcev, ko tiso če kilometrov od rojstnega kraja zaslišijo belokranjske ljudske pesmi, ki izvirajo od tam: Najprej je izginil filozof, se pravi, ni izginil, ampak Jože ga ni več prepoznal in kmalu tudi ne več videl. Izkazalo se je, da se stvar ni godila v tem mestu, ampak v majhni vasici blizu Metlike, pod Gorjanci – v Drašičih. Vse je bilo čisto naravno. Na tistem vrtu je bilo zbranih precej ljudi in Jožetu se je zdelo, da je mnoge prepoznal. Med njimi so bili tudi tisti, ki so v dneh revolucije odšli v gozd in jih potem ni več srečal. Zdaj so bili že umirjeni. (Papež 1977: 123) Pesem je delovala kot portal v umišljeno domovino, kjer so se celo medvojna poli tična nasprotja zgladila. Konec poglavja prinese streznitev: »Prvi zor se je že svetlikal na nebu, ko se je Jože vrnil in se znašel na poti ob reki. Sprejela so ga drevesa, kamenje in pesek. Vedel je: zadnja realnost je vselej zdomstvo – mesto s svojimi zidovi in cesta mi; širna ravnina s suhimi travniki in prašnimi potmi.« (Papež 1977: 124) Umišljena domovina je, če jo ocenjujemo po Rushdiejevi teoriji, med slovenskimi izseljenskimi pisci kot motiv pri Francetu Papežu med najbolj razvitimi. Geografsko gre za Belo krajino z obronki Dolenjske, kjer je Papež preživel mladost in del vojnih let. Dom so zanj domačije teh krajev, s katoliškimi nazori navdahnjeno kmečko življenje z običaji, delom in romanji, še bolj pa tamkajšnja narava, s katero je globoko povezan in ji v Argentini ves čas išče vzporednice. Slovenijo primerja z umetnino, ki jo je v tuji ni očistil in renoviral. V tej metafori se skriva umišljena domovina, njena časovna kom ponenta je v času pred drugo svetovno vojno, delno še med njo. Gre torej za drobce domovine, ki so jih izseljenci prinesli s sabo; v duši so nosili umišljeno domovino, fizi 3 Predvsem je močna oznaka Slovenca – garača, Papež razgrinja argentinsko kapitalistično družbo (primerja jo z napihujočim kolosom) in Slovence s Cankarjevim junakom postavlja v nasprotje s prav tako pregovornimi argentinskimi »lenuhi«: »Mi smo drugi – Mi smo Jerneji. Delo je v nas« (Papež 1977: 94). 89