Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 cajt ‛čas’ (germanizem). V knjižnem jeziku pa je naslov in tako govori Bog, v katerega govorici slušno prepoznamo idiolekt tedanjega verskega veljaka. K izražanju čustev pripomorejo tudi stalne besedne zveze, v pesmi se pojavijo: izvirni greh (verski termin), garati kot črnec (primerjalni frazem, v osrednjem prostoru s sestavinami delati, garati kot zamorec ‛delati veliko, težko in za majhno plačilo’), živeti kot dva angela (prenovljen frazem, morda samo primera, ustrezna primerjalnemu frazemu živeti kot ptiček na veji ‛živeti svobodno, brez skrbi’), drevo spoznanja (‛spo znanje dobrega in zlega v življenju, njegove razsežnosti in zapletenosti’), živeti od svojih žuljavih rok (‛trdo delati’; med frazemi knjižnega jezika ga ne najdemo), povrniti se v prah in pepel (‛umreti’), tako, da me kap (‛v veliki meri’; med frazemi knjižnega jezika ga ne najdemo), zmakniti se spod nog (‛odstraniti se, umakniti se, zamakniti se, ne ovi rati koga pri čem’). V pesmi se izraža naklonjenost do žensk; te niso samo lepe, ampak odločne, pogu mne, polne življenja, predvsem pa pametne, kar prizna celo njihov stvaritelj, Bog (»Čudna reč, prav res ne razumem, kako je mogoče, da baba ve kdaj od Boga eno več.«). 4.2 Šuolni Kot metaforo za človeka Mlakar že v samem naslovu pesmi Šuolni uporabi besedo šolen ‛nizek čevelj’ (star germanizem), za osamljenost na eni in srečo v dvoje na drugi strani glede na to, ali se šolen pojavi v paru ali sam. Osamljenost je »[n]eprijeten obču tek socialne nepovezanosti, stiska, ki nastopi, kadar menimo, da kvantiteta in še poseb no kakovost naših socialnih odnosov ni taka, kot bi si želeli« (SČ). Osamljen je po SSKJ2 tisti, »ki je brez družbe, brez povezave z drugimi«, medtem ko »[s]rečo občuti mo, kadar se nam izpolni najpomembnejša želja; tudi zelo intenzivno veselje in/ali 2 užitek« (SČ). SSKJ pomene besede sreča še bolj razdela, najbližje opisu čustva pa je 4. pomen nav. ekspr. »stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev«. V prvi kitici je avtor hote ali nehote poučen v smislu, da moramo sebe sprejemati takšne, kot smo (»bet, kar si, tuo ni sramota«); tudi šolen je s sabo zadovoljen, čeprav ni sam odločal o barvi, obliki, velikosti in snovi, iz katere je narejen. V drugi kitici naredi vzpo rednico med veliko količino šolnov v paru in šolnom, ki je v tej množici brez para in zato sam, osamljen. Enako je s človekom: »edino tàkrat nismo sami, edino tàkrat, ka smo u dvieh«. V tretji kitici sopostavlja osamljenost enega šolna (»en sam manj je ku nobedən«) in – kljub razlikam med njima – srečo v dvoje (»Ma korajžno pej korači«) ne glede na vrednost (»Pej če je pol plače vriedən«), v četrti pa opomni, da je usoda vseh in vsega v staranju, minevanju (»iz šuolna znucana škarpeta rata«), radost (»stuorjo, da ti gre na smieh«) in sreča pa v tem, da sta še vedno skupaj (»ma so srečne, ka so v dvieh«). V peti kitici imamo občutek, da sreča dobesedno dobi krila, izpoved lirskega subjekta pa se od šolna vse bolj osredotoča na človeka (»ries, ku šuolni smo ljudje«) in naposled nase (»lih taku, ku ni strah mene, / kar te mam ob sebi jest«). Prvooseben ostane tudi v zadnji, šesti kitici, ki je dramatični vrh izpovedi ljubezni svoji drugi polo vici (»ti ku prvi dan si liepa«) in šaljivo upoveden izraz sreče, ker sta še vedno skupaj (»toja te škarpeta čaka, / pridi, stara, še smo v dvieh«). 339