Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 videl, kako smo si tiščali nosove, ko je šel mimo nas. Toda vonj po gnojšnci je silil tudi v hišo, v sobo in kuhinjo pa tudi ata je imel poseben duh, ko je prišel zvečer v službo v prometni urad na železniški postaji in so njegovi sodelavci rajši odšli ven v mrzlo zimsko noč, kot da bi sedeli skupaj s Partličem, ki je dišal po dragocenem gnojilu. Ata je torej hudo dišal, naš sneg pa je bil edini v vsej Pesnici, ki ni bil bel, ampak rjav in rumen in tako se je že na daleč vide lo, kje smo doma in kje je naše agrarno. (Partljič 1990: 68) Ta vonj ima dvojno funkcijo: za očeta predstavlja upanje in preživetje (»Pozni sneg je siromakov gnoj«; »Tiščali smo si nosove, ata pa nas je kregal: – Zdaj vam smrdi, v jeseni, ko bojo naše njive najbolj polne, pa vam bo dišalo«; Partljič 1990: 68–69), za okolico pa je moteč element, ki povzroča družbeno stigmatizacijo, kar se kaže v odnosu sodelavcev, ki nočejo sedeti z njim na železniški postaji, ker smrdi, ampak so raje zunaj na mrzlem. V avtobiografskem romanu Pesnica (2019), v katerem avtor ponovno obišče prosto re svojega otroštva, tokrat skozi perspektivo zrelega pripovedovalca, Partljičevega očeta, ki v vonjavah išče tako sledi preteklosti kot znamenja sprememb v podeželskem okolju, pa izginjanje tradicionalnih kmečkih vonjev postane metafora za širše družbene spremembe v slovenskem prostoru. Kako smo se drli takoj po vojni: »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!« Kako sem se bal, da ne bom dobil nič zemlje od agrarne reforme! Pa sem dobil nekaj. Pa sem preklinjal, ker se mi je zdelo premalo! In še bolj preklinjal, so nam spet vzeli agrarno … Zdaj pa je nihče noče obde lovati, kaj šele kupiti, niti če je skoraj zastonj. Kaj se je zgodilo v teh štirih desetletjih, da zemlja ni nič več vredna? Da nočejo delati na njej? Da so vsi pozabili, kako lepo diši topla zemlja v brazdi, ki jo obrne plug, včasih se celo malo kadi iz nje? So pozabili, kako dišita seno in otava? Kaka slast je pobirati krompir, trgati koruzo … Zakaj noče nihče več obdelovati njiv? Se ne splača, pravijo. Ja, danes velja samo to, kar se splača. (Partljič 2019: 56) Vonj igra v tem odlomku ključno vlogo pri izražanju nostalgije in izgube. Pripove dovalec, pisateljev oče, desetletja po agrarni reformi čustveno izraža spremembo odno sa do zemlje skozi vonj in poudarja čutno izkušnjo zemlje – toplo zemljo v brazdi, iz katere se včasih celo kadi, dišeče seno in otavo. Ti vonji predstavljajo intimno poveza nost človeka z zemljo, ki je v sodobnem času izgubljena. Prav to, da »so pozabili, kako lepo diši« zemlja in pridelki, simbolizira globljo odtujitev sodobnega človeka od narave. Če je nekoč vonj zemlje predstavljal obljubo življenja in preživetja, je danes pozabljen, ker se obdelovanje zemlje »ne splača«. Tako vonj postane močna metafora za izgublje no vez med človekom in zemljo. 2.2 Humor kot sredstvo družbene kritike Vonj je tudi katalizator družbene komike, kar je prikazano v prizoru s sosedom. Partljič gradi prizor postopoma od začetnega sosedovega prepoznavanja vonja (»Ja, kaj je Partlič spet polival to hudičevo gnojšnco, je vprašal sam sebe, ko je v ostrem nočnem zraku zavohal čuden vonj«; Partljič 1990: 68–69) do grotesknega vrhunca, ko sosedu 314