Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 14 pride do prebujenja: »V tistem hipu […] sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolez ni.« (Cankar 1917: 165) Tudi protagonistka romana Hanka se »prebudi«. Na začetku ne sprejme realnosti, ne verjame, da se bo vojna začela: »Oh, toda na vojno nikakor nisem mislila resno. Nič se je nisem bala. Saj Evropa ne bo začela take vojne, ne bo dovolila kaj takega! Blaznost!« (Kveder 1938) Sprva skuša Hankin mož svojo ženo zaščititi pred grozotami vojne, zato nekaj časa ostaja pasivna in zaradi tega trpi: »Ampak moj mož me ne razu me. On ne ve, da bi mi bilo laže, če bi imela ves dan opravke [...] Težko in odgovorno delo, ki ne pusti misliti na nič drugega. Da bi mi bilo laže, če bi me zajel vrtinec tega silnega, razburjenega življenja, ki zdaj težko in bolno vre po mestu. […] Bila bi korist na.« (Kveder 1938) Vendar se strategija skrivanja (Ekman) ne izkaže za uspešno, pred vojnimi grozota mi je zelo težko pobegniti. Roman kaže, da izredne razmere silijo k hitremu razvoju. Vojna spremeni zavest ljudi, odnose obrne na glavo. Hanka zaradi vojne v marsičem pridobi večjo neodvisnost. Izve za moževo prešuštvo pred osmimi leti. Marina, moževa ljubica, ki jo prežema krivda, se pokesa in Hanki vse prizna. Omeniti velja, da znorela Marina verjame, da je vojna izbruhnila zaradi njenih grehov in da je bil njen mož Marek prav zaradi tega ubit na fronti: »Grešila sem z […] vašim možem, zato so Moskovčani ubili Mareka! …« (Kveder 1938) Hanka se loči od moža, dejavno se vključi v kolektiv no delovanje in prav s tem premaga strahove ter predela travme. Sprva dela v bolnišnici v Pragi, kjer ji umre brat (njegovo trpljenje je opisano z naturalističnimi podrobnostmi, predvsem z namenom, da bi bralca pretreslo in v njem vzbudilo odpor do vojne). Nato Hanka odpotuje na posestvo svoje matere, ki prav tako umre med vojno, in tam odpre šolo za revne kmečke otroke. Zares nima časa za strah. Hanka si namerno zoži perspek tivo, da bi lažje preživela grozote vojnega časa: Ne, ne gre, da bi gledali brezmejnost vsega strašnega, kar se godi. Ne gre, da bi zasledovali na zemljevidu milijonske vojske, jih urejevali v neizmerno dole fronte, šteli strelske jarke, topove, puške […] Zožiti moramo obzorje svojih misli, moramo se omejiti v svojem hotenju. Skrbeti moramo za svoje majhno področje in na svojem skromnem mestu opravljati svojo dolžnost (Kveder 1938). Razvoj protagonistke je očiten – še sama je presenečena nad spremembo, ki jo doži vlja: Pogosto se mi zdi, kakor da sanjam in da ni res, da bi mi šele nedavno, pred tremi meseci, umrl brat na tako grozen način. Mislila sem, da ne bom nikdar prebolela tega grozotnega doživljaja [...] In vendar, prijatelj, spet živim novo življenje. (Kveder 1938) 1 4 Namerno ponujam le eno interpretacijo tega cikla, pri tem se zavedam njegovega neskončnega interpretacijskega potenciala – »poslednjega dna ni« (Cankar 1917: 8). Gl. npr. predlagana kon cepta Borisa Paternuja (2019: 13): »pogumni duh resignacije« in »živeti v oksimoronu«. 31