Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 je to? Samo ne zapri oči, ne zapri. Ne čutim prstov na rokah, na nogah. Ničesar več ne čutim (Krese 2013: 7). Na začetku torej izpostavlja strah, a ga postavlja v preteklost, neko prejšnje življe nje, v katerem je še lahko čutila, pripovedovalka je v vojni namreč otopela. Da preživiš, je lažje ne čutiti, in to je huje od strahu. Zadnje poglavje, dolgo le dve strani, je postavljeno v leto 2012, kar je tudi avtoriči na in pripovedovalkina sedanjost. Pripoved se konča s potjo v Južno Ameriko z ladjo, kamor gre hči s svojo družino: V Južno Ameriko se peljemo, v očetove sanje. V tisto nedorečeno, nedokončano. Nikoli izpol njeno. Rekli smo, da bomo iskali sledove starega, prastarega in praprastarega očeta. Vemo, da ne bomo. Z ladjo plujemo stran od tistega zadušljivega, od tistega mračnega, polnega kosti in maščevanja. Zagovarjanja. Opravičevanja (Krese 2013: 184–185). Roman se zaključi z željo po svobodi, ki jo predstavlja morje kot simbol hrepenenja, spremembe in pomiritve. Konec pripovedi tako odpira novo upanje, a optimistično raz položenje je obarvano z žalostjo, ki je rezultat nenehnega nihanja med strahom in upa njem (Zupan Sosič 2014: 29–30). Zadnje besede v romanu izreče pripovedovalkina sestra: »‘Mogoče pa bi le šli do Patagonije. Baje je tam pokopališče, kjer so skoraj sami slovenski grobovi,’ pravi« (Krese 2013: 185). Z začetkom in koncem tako lahko čutimo razvojni vsebinski lok romana, ta se namreč začne z vojnim dogajanjem, razvije v pripoved soočenja s posledicami vojne neposredno po njej, konča pa s sedanjostjo, v kateri so posledice vojne in spomin na prednike še vedno občutni pri potomkah in potomcih. 2.2 Luan Starova: Čas koz Roman Čas koz (Vremeto na kozite, 1993; prevedel Aleš Mustar, 2019) je delo makedonskega pisatelja albanskega rodu Luana Starove, ki se je rodil med vojno (1941), zaznamoval pa ga je povojni čas v Makedoniji, predvsem kratko obdobje neposredno po vojni, ko je oblast želela državo postaviti na noge, tako da bi kmete, med njimi tudi kozarje, prisilno spreobrnila v delavski razred. Roman je tudi avtobiografski, v njem pa se Starova dotika identitete, zgodovinskega spomina in vloge malega človeka v svetu (Dimkovska 2019: 149). Avtor se časa neposredno po vojni spominja z razdalje 45 let, zato je dovolj časovno oddaljen, da o tem lahko piše objektivno (Dimkovska 2019: 154–157), še v večji meri kot Krese pa je želel predati univerzalno sporočilo, zato je le redko poimenoval konkret ne osebe pa tudi mesta. Liki so predstavljeni abstraktno, kot funkcije, njihova osebna miselnost pa sploh ni pomembna (Durić 2018: 21–22). Tudi pri njem je mogoče najti etično odgovornost do tega, da skozi literaturo prenese zgodbo svoje družine in okolice; s tem ko jo posploši, preda pomembno sporočilo, da se tistim, ki so tovrstno povojno dogajanje do in preživeli, to ne bi smelo zgoditi, zanamcem pa sporoča, da se tudi več ne sme (Dimkovska 2019: 157–159). 290