Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 užitke in izkušnja razveljavila mladostne sanje. Izgubljene iluzije vodijo v sprijaznjenost z razočaranji, v moč navade, obrabo stvari in »ponucanih misli«, utrujenost, zaigrano veselje in ljubeznivost. Ostaja le zvestoba: »pogled vabi deleč / pa ostanem tle / ku tela ponucana klop / ki na more ankamar« (prav tam: 59). Žalost subjekt pasivizira, vendar ne vodi v brezup. V pesmi Upanje se v sivi, »objo kani jeseni« trudi videti »pikico ardecjo« na koncu poti v neznano. V sklepni An potle mirno muorje žalovanje izzveneva in podobo razdiralne vodne ujme zamenjajo »mokre skale, ki čakajo sonce« (Trusgnach 2011: 71). Narava v tej zbirki ne simbolizira vital nosti, pripadnosti ali estetske senzibilnosti, temveč ilustrira duševnost. Ob rabi konven cionalnih vezi (jesensko deževje in solze) pesnica iznajdeva nove: »Marzle tla škripajo / peštajo jih štupienje spominu / melodije uštimahih glasu / odmevajo iz preteklosti« (prav tam: 23). Tudi Luisa Battistig (1959) je zbirko Ti si (2025) pripravila po desetletjih pisanja pesmi in pripovedovanja pravljic. »Čičica« je poletja preživljala na pašni planini pod Matajurjem in v pesmi Muorje se spominja, kako je od domotožja v koloniji ob morju onemela. Z metaforo »huda ura« v pesmi Na planini izrazi nenadno izgubo otroškega sveta, ki ji je sledilo dolgo samotno iskanje sebe v tujem svetu (italijanskih šol in inter natov). Matajur, simbol beneške identitete, ki ga domačini imenujejo Velika mat, je glavni motiv v pesmih, ki ljubezen do beneških planin vpletajo v zgodbe, vabila in posvetila rojakom, s katerimi želi deliti veselje, svoboden pogled v daljavo in zaupanje v lastne moči. Toda subjektova notranjost ima razpoko. Pesmi Adne vrata in Mora poro čata o nočnih stiskah, zaskrbljenosti, nemiru, dušenju v solzah in razcepljeni zavesti, ko »še tu špieglu se niesan vidla«. Zamolčani vzrok tesnobe je perfidna asimilacija, o kate ri pripoveduje Naš šenk. Slovensko godovanje z druženjem ob skromnem obedu izpod rine italijansko praznovanje rojstnega dne z vrečko karamel, ki jo prvošolki podari uči teljica: »Parvo šuolsko lieto / parva meštra / parvi šenk / drug jizik / drug sviet / druge navade« (Battistig 2025: 6). Nočne more je premagalo zavestno iskanje svetlobe, poto vanje k sebi na Caminu de Santiago in »ljubezen do mene«. Ljubezen ima pravljično moč, če hkrati varuje korenine in spočenja novo življenje. Več pesmi priča o ohranjanju korenin: ostajanju v kamniti hiši, navdušenju nad sončnimi dnevi, molitvi za mir in povezanosti z naravo. Mama je življenje »šenkala zemlji«, govoreči jaz pa uživa v nabi ranju zdravilnih rož, bosi hoji po produ Nadiže ali brezciljnem pohajanju po nareku neznanega klica: »Jest čujen / me kliče / me vlieče« (prav tam: 23). Ta nezavedna gna nost se ujema z magičnimi prvinami iz beneških pravljic, bajk in ljudskih običajev, kot so razlaga o rojstvu, po kateri se otroke izbere izpod rečnih kamenčkov, zagovor otroške bolezni z »žegnanim kruhom«, božično obredje, pustno koledovanje, kresovanje, rožin ca s čarobnimi šopki poletnih rož in krivapete. Vse to podpira življenje, vabi srečo, varuje pred zlom in združuje ljudi v tihih vaseh. Tudi Luisa Battistig s pesmijo potrjuje avtohtone vrednote in pri tem za zgled postavlja lastno navezanost in pripadnost. 235