Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 44_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456
OBDOBJA 44 Ob izumiranju in negotovi prihodnosti pesnica iznajdeva strategije notranjega klju bovanja ‒ vsebuje ga že protivni veznik iz naslova zbirke in pesmi Umierat pa ne umriet ‒ iskanje česar koli, kar bi ustavilo pogrez v nič. Namesto trdnosti in nepremakljivosti odkriva nenehno spreminjanje, postajanje, povezanost in napetost med skrajnimi polo žaji. Dinamiko simbolizira tekoča reka, prostor brez mej, nikoli enak dotik s prahom in vonji nasičenega zraka, nit med življenjem in smrtjo. Moč črpa iz drobnih znamenj kontinuitete, tudi zunaj antropocentričnega pojmovanja: rojevanje iz razpadanja, preo bražanje, naravno obnavljanje, živalsko in rastlinsko osvajanje prostora. Duhovna kon tinuiteta pa je ohranjanje spominov, »ki na nosejo za sabo zamiere an sovršatva« (Cernetig 2007: 33) in predajanje »prtljage« naslednikom, ki bodo iz nje jemali tisto, kar bodo sami potrebovali. Namesto dominacije in podreditve pesnica zagovarja enakovrednost ljudi in jezikov ter univerzalnost človeških potreb, čustev in vrednot: »Vsak jizik je dobar / za veseje dopoviedat« (Cernetig 2007: 31). Z distancirano perspektivo od zgoraj izpostavlja in hkrati presega državno mejo in družbene razlike, zamere, sovraštva in trpljenja ljudi. Tako dež tiho pada na odprte rane in molk vseh prizadetih, namaka vrtove slovenske in italijanske sosede; luna sije »na zemji te bogatih an te buozih, / na tisti te močnih an te pozabjenih […], no vičer z Livka an adno s Topoluovega« (prav tam: 32) Aluzijo na mitsko vertikalo dopolnjuje filozofija neuničljive biti vsega obstoječega, »Štopienje se zgubijo, / pa sledovi se na zbrišejo.« (prav tam: 20) Ultimativni argument za ostajanje v svetu, ki se drobi in prazni, je ljubezen, vredno ta nad koristjo, udobjem in lagodjem. Vgrajena je v vse, kar so ljudje ustvarili s potrpež ljivim delom, zbuja spoštovanje do tega, kar je za njimi ostalo, in vnaša estetski prese žek v funkcionalne predmete. Tudi »večni odhodi« ali ostajanje in čakanje »na zadnji pozdrav« so merjeni z močjo ljubezni. Z minimalistično poetiko fragmentov in zamolkov se pesnica izogne obsojanju in patosu »podaljšanega pričakovanja smrti«. Samo v razdelku z upanjem v naslovu (Ne trošti) zavrne mentaliteto ponižnosti, »navado v očeh ljudi«, ki vsakdanji kruh plačujejo tako, da se delajo »slepi, gluhi, potarpležljivi,« ker gre v resnici za zatiranje, »nasrečno veseje« (Cernetig 2007: 36). Z omejenim narečnim slovarjem se ujema skromen nabor besed za konkretno, na preživetje vezano predmetnost, ki se pomensko širijo na dušev nost in duhovnost. Vilma Purič (2020: 279) v poetiki elipse prepoznava »namig na notranjo poškodovanost jezika […], ki je odtis izrinjenosti iz vsakdanje rabe«. Vendar ravno »pesniški jezik ne podlega utesnejenosti, ampak teži k višji stopnji prostosti, ki jo poezija ponuja z nedorečenostjo.« Konfliktne odnose in konfrontacije mehča paradoksno združevanje, ki osvobaja misel iz racionalne logičnosti ter emocije iz priučenih vzorcev. Presenetljiva imaginarna srečanja so predstavljena kot hoja z zaprtimi očmi in brez prtljage, oslepitev od hipne oživitve v temi, vrtoglava odprtost, v kateri ne moreš ničesar ujeti in se nikogar dotakni ti, občutek, da si se znašel v nebesih, ko se v propadajočo hišo brez strehe »prelije brezdanje nebo«. Vztrajanje v odprtosti, relativnosti in gibljivosti vse izrečeno vzposta vlja kot zgolj enega izmed možnih posnetkov domačega sveta. Bralca pretresa in estetsko 231