Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 43_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432
Simpozij OBDOBJA 43 izhaja iz teoretičnega modela, tudi iz več njih, uveljavljajo pa se v imenu načelnih pogledov, »sodobnosti« ipd., pa zaradi prestiža; duh strokovnosti odseva v pomenu, ki se pripisuje jezikoslovni terminologiji. Posledice splošnih odločitev za pouk slovenščine, torej za dijake, niso zares predvidljive, nasprotna stališča – denimo za več ali manj »sistema« (slovnice) – se vračajo kot pomlad … … karavana pa gre dalje. Mislim na to, da jezikoslovna stroka slej ko prej bdi nad šolskim poukom in ga dostikrat brez potrebe bremeni. V zvezi s tem bi glede učbenika, o katerem govorim, najprej rekel, da poglavja o glasovih sploh ne bi bilo treba nasloviti s slovničnim pojmom glasoslovje. Z mojo naslednjo pripombo, da omemba fonologije 5 (str. 111) v učbeniku za prvi letnik morda ni potrebna, se bo verjetno lažje strinjati. Kočljiva je obravnava jotacije in palatalizacije (str. 128), od katere dijaki ne morejo veliko imeti. Učbenik na istem mestu, kot primerljiv pojav, opisuje preglas – čeprav ga je od vseh treh pojavov edinega mogoče podati kot pravilo, torej kot nekaj, kar je moč upoštevati ali kršiti. (To ne pomeni nujno, da sodi v učbenik; če pa skupaj z njim obravnavamo jotacijo (denimo t, d + j → č, j), kot v našem primeru, nastane problem: dijaki bodo v navedenih zgledih pogrešili j, besedo vodja pa morda začeli izgovarjati 6 kot [voja]). Od maturitetnih veščin, ki jih uči Moč jezika, sta najimenitnejši zapisovanje knjiž- nega izgovora in akcentuacija; oboje je, kot sem že opozoril, po vsebini pravorečno, in med drugim zahteva poznavanje lastnosti samoglasnikov, denimo dolžine. Kako dolgi so samoglasniki v slovenščini, sem se prvič resno vprašal, ko sem začel učiti. Vsi poudarjeni so se mi zdeli enako dolgi. Ker se je vpeljevala matura, je bilo treba dijake naučiti akcentuirati, pač po pravilih. Ne prvič ne zadnjič ni bilo, da smo se pri pouku slovnice skupaj posvetili nekoristnemu delu, in z leti vse težje razumem, zakaj bi kdo s pomočjo pravil določal lastnost besed, ki je ne upoštevamo pri izgovoru, ne slišimo in o kateri ni mogoče trditi, da obstaja.7 Učbenik Moč jezika kljub temu domneva, da dijaki morejo določiti dolžino poudarjenih samoglasnikov, 5 Razlikovanje med fonetiko in fonologijo je v šolski knjigi kočljivo; dvomim, da bi si ga bil Trubeckoj predstavljal kot učno temo na začetku gimnazije. V Moči jezika je prepoznati težavnost fonologije v obravnavi glasu dž, ki mu učbenik ne more niti odreči niti priznati statusa fonema – očitno ga uvršča mednje, ko jih našteje 29, v preglednici se pojavi le v oklepaju, v spominskem pomagalu, Gad zbeži, pa ga ni. Spet se pojavi kot zveneči par č-ja. 6 Zadrega je zgled obremenjevanja šole z nerešenim (in navideznim) problemom, v tem primeru diahronije in sinhronije. Posebej na tem mestu je treba za težave okriviti strukturaliste, tako nekdanje, deklarirane, kot današnje, ki morda ne vejo, da to so. 7 Petnajsto leto teče, odkar je Hotimir Tivadar (2009: 368) zapisal: »Enoznačna in nedvomljiva opredelitev knjižne izreke kot ‘najvišje’ jezikovne zvrsti, ki naj bi bila natančno opisana v slovnici, pravopisu, slovarju (Toporišič 1992), ne zadosti sodobnemu (in verjetno tudi preteklemu) pojmovanju (javnega) govora in njegovemu raziskovanju – če za konec samo omenimo opredelitev ozkih fonemov /e/ in /o/ kot dolgih, kar se je nekritično povzemalo in učilo, vendar ‘tej dolgosti’ sodobne meritve ne pritrjujejo.« Pozneje je bil še bolj neposreden Peter Jurgec (2011: 249) (in opažanja utemeljil z rezultati meritev): »Govorci torej ne govorijo ne slišijo samoglasniške kvantitete. Fonetičnim študijam ni uspelo potrditi značilne razlike v trajanju. Jezikoslovec znanstvenik ob tako prepričljivih rezultatih torej nima druge izbire kot zaključiti, da slovenščina ne razlikuje kvantitete. Samoglasniška kvantiteta zato ne more biti integralni del slovničnega opisa slovenščine. Klasični samoglasniški model, v katerem ima kvantiteta ključno vlogo, je zato neustrezen.« 385