Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 43_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432
Simpozij OBDOBJA 43 § 792). Je prvi pravopis, ki vpeljuje zapis preglašene oblike končnice v primerih, kjer pisna podoba preglasa sicer ne predvideva. SP 1962 v slovarju ne navaja zgledov za orodniško obliko, je pa jasen v pravilih (§ 63, str. 57), ko za imena s soglasniškim končajem, kjer se pisna in izgovorna oblika razlikujeta, predvideva v pisavi prilagajanje pisni, v izgovoru pa glasovni zvezi. To za 2 naš primer pomeni obliko or. ed. zapisano z Monetom, izgovorjeno pa z [monéjem]. V slovarskem delu lahko to pravilo razberemo iz oblik svojilnih pridevnikov, pri katerih prav tako prihaja do preglasa obrazilnega dela -ov v -ev; primer tega tipa je Daudet, Daudetov in izgovor v rodilniku [dodéja]; podobno Diderot, Diderotov, [didrója] in Dumas, Dumasov, [dümája].3 Nekoliko drugače je problematiko reševal SP 1950, ki v zapisu ne predvideva dvojnice, temveč le nepreglašeno obliko, je pa dvojnico predlagal v izgovoru. Ta dvojničnost je v pravilih (SP 1950: § 32) posebej dovoljena pri imenih z osnovo na nemi -t, ki se pri pregibanju lahko prenese v izgovor in s tem odpravi potrebo po podaljševanju z j in posledično preglaševanje končnice. Na možnost prenosa pisnega t v izgovor, in sicer pri vezavi, opozarja tudi Slovnica štirih (Bajec idr. 1956: 108). Po SP 1950 primer z Monetom v orodniku dovoljuje izgovor [monéjem] in [monétom]. Slovar enako kot SP 1962 ne navaja orodniških oblik, ampak svojilne pridevnike: Musset, Mussetov, [müséja] in [müséta]; Diderot, Diderotov, [didrója] in [didróta]. SP 1935 ta tip lastnih imen obravnava na podoben način, le brez izgovorne dvojnice, predvideva le obliko, kjer osnovo podaljšamo z j; preglasa v zapisu ne predvideva. SP 1920 Antona Breznika v pravilih (§ 57) svetuje uporabo vezaja pri sklanjanju, in sicer zato, »da ločimo sklonilo in slovenske končnice pri tujih lastnih imenih, zlasti francoskih«. Glede na pravila in zglede v SP 1920 bi orodniško obliko pisali z Monet-jem, torej bi ohranili izvirni zapis in za vezajem dodali končniško obrazilo, ki ustreza govorni podobi; taka obravnava se izogne za slovenščino nenavadnim črkovnim sklopom v zapisu. Breznik je sicer na istem mestu opozoril, da je uporaba vezaja pri pregibanju domačih lastnih imen napačna; za kasnejši pravopis v sodelovanju s Franom Ramovšem je to pravilo prenesel tudi na tuja imena. SP 1920 je bil edini, ki je predvideval uporabo vezaja pri sklanjanju; prvi pravopis Frana Levca (SP 1899: § 205) je posebej izpostavil, da je te vrste sklanjanje napačno. Za francoska imena je svetoval izvirni zapis in izgovor v oklepaju (prav tam: § 509), podal je tudi nekaj zgledov, npr. Bordeaux (Bordó, Bordoja); Calais (Kalé, Kaleja) (prav tam: § 510), od koder dobimo podatke o izgovoru rodilniške oblike, ne pa zapisa v stranskih sklonih. 2 SP 1962 ne označuje prehoda iz imenovalniškega ozkega [é] v široki [ê] v stranskih sklonih, ampak povsod uporablja é. V knjižni slovenščini je naglašeni e pred j in samoglasniškim nadaljevanjem vedno širok; v slovarjih označena ožina ustreza starejšemu izgovoru (Toporišič 2000: 54). 3 Zapis glasu ü je bližji francoskemu izgovoru kot glasovom slovenskega knjižnega jezika; SP 2001 in Pravopis 8.0 glasove iz tujih jezikov pretvorita v najbližjo ustreznico v slovenskem knjižnem jeziku, kar za ü pomeni pretvorbo v i. 375