Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 41_za listanje:
Print
Print Page
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360
Simpozij OBDOBJA 41 z nacionalno idejo, temelječo mdr. na skupni jezikovni identiteti, ena od temeljnih potez še vedno žive jezikovne ideologije. Ta ideologija predpostavlja jasno raz- mejenost jezikov oz. jezikovnih skupnosti, variantnost pa dopušča po eni strani na regionalni ravni (različna narečja enega jezika), po drugi strani pa na funkcionalni ravni (različne rabe jezika za različne komunikacijske potrebe) – obe ravni pa sta prepleteni tudi s simbolnimi vlogami in vrednostmi.3 Taka jezikovna ideologija tudi jasno ločuje vsaj med domačimi in tujimi govorci in govorkami nekega jezika,4 čeprav se – sicer odvisno od konkretne zgodovinske situacije – zmeraj najde veliko govorcev in govork, ki pravzaprav sodijo v presečno množico. Jezikovna variantnost seveda ni enoumen pojav, težave se pojavijo že pri temeljni opredelitvi. Variantnost pomeni, da vsaj dve po podobi različni jezikovni izrazili opravljata isto jezikovno nalogo in sta torej varianti. Trditev oz. domneva je razmeroma neproblematična na ravni fonologije in morfologije, pa še to predvsem pri medvarietetni variantnosti (prim. v nadaljevanju). Resda imata lahko sistemsko, slovnično gledano dve jezikovni izrazili isto vlogo. Toda le redko imata obe enako distribucijo v jezikovni praksi, znotraj različnih diskurzov; zato tudi nista preprosto izmenljivi. Jezikovno variantnost lahko razdelimo v dve podmnožici. Prva je znotrajvarietetna, torej variantnost jezikovnih izrazil in posledično praks znotraj ene jezikovne varietete. Druga je medvarietetna,5 ta pomeni jezikovno prakso, ki jezikovna izrazila črpa iz različnih varietet istega jezika. Prva variantnost je bolj predvidljiva, druga manj. Najširše znana vrsta znotrajvarietetne variantnosti je variantnost knjižnega jezika oz. jezikovnega standarda. Tudi to lahko razdelimo na dve množici: ena je kodiifcirana variantnost (variantna jezikovna izrazila, ki so v normativnih jezikovnih delih označena kot skladna z normo, recimo gredo in grejo, redko kdo in redkokdo), druga pa je dejanska variantnost izrazil v jezikovnih praksah, ki jih jezikovna skupnost dojema kot standardne. Z variantnostjo je zaznamovan tudi vsak proces učenja in usvajanja kateregakoli neprvega jezika, a na nekoliko drugačen način kot usvajanje prvega jezika. Osebe, ki usvajajo in/ali se učijo nov jezik v svojem repertoarju namreč tvorijo izjave v tem ciljnem jeziku z omejeno (čeprav rastočo, če gre vse posreči) jezikovno zmožnostjo, hkrati pa imajo v svojem repertoarju že bolj ali manj razvito jezikovno zmožnost v drugih jezikih, kar pripelje v njihovih jezikovnih praksah do tako izrazno kot 6 pomensko zaznamovanih jezikovnih nizov. Te nize govorci in govorke prvega jezika 3 Slovenska posebnost te jezikovne ideologije je, da vsaj od druge svetovne vojne naprej jezikovnih zvrsti oz. varietet ne razvršča vzporedno s hierarhijo družbenih položajev, vsaj izrecno ne. 4 Te in podobne (materni, rojeni, prvega jezika) oznake se izkažejo za okorne in pomanjkljive pri splošnem razpravljanju; primernejše so le za obravnavo s posameznega posebnega vidika. 5 V Bitenc (2016: 69) medvarietetne oblike pomenijo »oblike, ki jih ne moremo pripisati ne narečju ne standardu«. 6 V nekaterih teoretskih pristopih se ta pojav imenuje vmesni jezik (»jezik, ki si ga na stičišču dveh jezikov oblikuje posameznik in ki je na vseh sistemskih ravninah od pomensko-leksikalne do fonološko-fonetične pretkan z interferencami iz drugega jezika«; Pogorelec 1990). 316