Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 41_za listanje:
Print
Print Page
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360
Simpozij OBDOBJA 41 »fonte ammutolita«4 (Bukovaz 2011: 30). Hkrati deluje iz ozadja, nagovarja pesniški jaz s svojo odsotnostjo, da je ne more pregnati iz svoje zavesti, zato čaka in upa, da bo nekega dne postala pesem. Pesniški jaz izraža potrebo po spregovoritvi v maternem jeziku, v sebi zaznava njeno prisotnost, v njem deluje kot »rumore di fondo«,5 čeprav ga glasno ne izreka. In vendar so trenutki, ko jezik preraste molk in doseže ubeseditev, pesnica se spusti do njegovih prikritih globin in najde droben utrip, ki komaj še diha: »Si moja piham diham / piham si moja / medtem ko čakam da se odpre / diham si moja« (Bukovaz 2011: 29). 4 Jezik kot komunikacijsko sredstvo V tretjo skupino sodijo besedila, v katerih je opazen pretrgan odnos s tra dicional- nim pojmovanjem jezika, materni jezik ni več prvinsko izrazilo, s katerim pesnik najgloblje izraža sebe in svoj odnos do stvarnosti, ampak postane eden od možnih jezikov upomenjanja sveta in človeka v njem. Prevlada mnenje, da odpiranje drugim jezikom omogoči prehod v izkušnjo drugega, prinaša prenovitvena spoznanja, širi prostor srečanja in spodbuja složno sobivanje. Pesniki vnašajo v verze različne jezike ali mešanico različnih jezikov. Umanjka tudi razmerje med izvornim in prevzetim jezikom, pri čemer pesem povezuje med sabo različne kode, ki niso vrednostno opredeljeni. Tak nazor o jeziku je v ciklus Triptih za slikarja Bambiča vključila Irena Žerjal (2013: 30–33). Razgledani svetoivanski izobraženec presega enojezični manjšinski način bivanja, prav tako ujet se počuti v tržaškem binomu slovenščine in italijanščine, zato zapušča dvojezičnost oz. »secirnico bikulturnosti« ter se zateče v pristanišče, da se lahko pogovarja v ruščini, ki je njegov tretji jezik, čeprav najbolje obvlada francoščino. S premišljenim izstopom iz lastnega jezika in iz vseh jezikovnih konstruktov tržaškega prostora si pesniški jaz prisvoji sproščeno, lahkotno, zaupljivo in zato prenovljeno doživetje; skratka, reši se tesnobe, ki jezik sili v stagnacijo, in »v jeziku vidi in meri tiste moči, ki človeka osvobajajo« (Paternu 1999: 243). Jezikovna motivika je stalnica v poeziji Irene Žerjal od njenega prvenca dalje, odnos do jezika je tržaška pesnica opisala z različnih zornih kotov in ga vedno povezala s tržaško obmejnostjo. Ohranjala je tradicionalno jezikovno paradigmo in angažirano držo, ko je izpostavila drugorazredni položaj slovenščine v Trstu, opisala sovražno nastrojenost večine do manjšine, ko je italijanskega someščana označila za konkvistadorja, kritično opredelila Trst kot mesto, ki ne priznava sičnikov in šumevcev (1987: 6), nadalje je izpostavila šibkost slovenskega človeka, ki sprejema izničenje s pasivno vdanostjo, zapusti slovenščino, proda zemljo in se asimilira (2013: 65). Tako se v pesmi Černigojeva pletilja (Žerjal 2013: 19) slikar naveliča spogledovanja »z dvaintridesetimi levjimi glavami / na palači, kjer je / v hladnih ateljejih / ustvarjal« in se preseli »k živim lipicancem«. Žerjalova je ubesedila več nasprotnih si stališč o jeziku: brez dvoma prepoznava temeljno vlogo jezika znotraj tržaškega družbeno- 4 »nemi izvir« 5 »podtalno šumenje« 295