Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 41_za listanje:
Print
Print Page
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360
Simpozij OBDOBJA 41 Slovenščino izpodriva italijanščina, da »bo kmalu še grmovje raslo po tuje / in poganjalo zeleno belo rdeče listje / in od besede mater in očetov / ne bo ostal kamen na kamnu« (Pangerc 2004: 26). Pangerčevo jezikovno mišljenje obremeni narodnoobrambno paradigmo z občutjem izgube nekdanje moči jezika, da bi se ohranil. Slovenski človek nima več učinkovite obrambne strategije in prevzema jezik večine, kar pesnik poudari v pesmi Domačija (Pangerc 2004: 19) z vnosom italijanskega pozdrava in z zapisom v oklepaju »(tega je vedno več).« Poskus upora zoper izgubo predstavlja Pangerčevo ohranjanje narečnih poimenovanj kmečkega sveta, ki jih v sodobnosti nihče več ne uporablja in ki postanejo nosilci, ohranjevalci in prenašalci nekdanjega bivanja v jeziku: fovč, murišče, nirk, uzurna zemlja, vala in drugo. Angažirani zanos je temeljna značilnost v pesmih z jezikovno motiviko tržaškega pesnika Marija Čuka, ki delujejo kot »odločni opomin samougibanju in zlomu trdne jezikovne zavesti« (Paternu 2014: 11). Pri tem se pesnik ne le asociativno navezuje na preteklost, temveč se kritično loti sodobnih aporij, od Slovenca zahteva vitalen, radoživ, nepodkupljiv odnos do jezika, zato drzno razgalja prilagodljiva gesla, demaskira oportunistične izbire, smeši šibke položaje. Kritično obravnava dvojezičneže in tiste manjšince, ki se identiifcirajo z obema jezikoma tržaškega prostora, ki spretno prestopajo iz enega v drugi kod, ki svoj govor prilagajajo sporazumevalnim okoliščinam in slovenščini prisojajo drugorazredno vlogo. Zagovorniki dvokulturnosti opuščajo bivanje v žilah jezika in se odpovejo možnosti pokončne eksistence, s tem prevzamejo nečastno držo, ki razveljavlja duhovno veličino prednikov. Obsodbo pesnik poostri v svarilo, napoveduje njihov propad, ko bodo izgnani iz skupnosti in označeni kot »opomin / brez nagrobnika / in izdajalski / spomin« (Čuk 2014: 22). 3 Stiska jezika V drugo skupino sodijo pesmi, v katerih jezikovna zavest ne more zajeti človekove izkušnje v njeni celovitosti, razhod med osebnim in kolektivnim doživljanjem jezika ustvarja občutek utesnitve. Pesniški jaz poudarja krhkost jezika v izrekanju kolektivne izkušnje, čuti, da besede vsiljujejo ukalupljena prepričanja, da se razvrščajo po priučenem vzorcu in izrekajo razvotljene pomene. Od tu odmik v upesnjevanje subjek- tivnih stališč, ki ozaveščajo intimen odnos do jezika, zagovarjajo pravico posamez- nika do lastnih izbir in večkrat pristanejo na razgradnji. Subjektivna stališča o jeziku je pesnica Marija Kostnapfel izrazila v ciklu Jeziki (2016: 48–51). Izpostavila je razliko med tem, kar ji je jezik pomenil včasih in kar ji pomeni danes. V preteklosti je bil odtis svobodnega bivanja, poimenoval je avtentična stanja in vedrino duha, s prehodom v utirjenost sistema je izgubil gibljivost, vklenjen v logiko metajezika, je ostal brez živosti. S prevzemanjem normiranih vzorcev izražanja je izgubil moč, pri čemer ne izreka do konca, se oddaljuje od ifzičnosti sveta, ne osvetljuje resnice, zato je izpostavljen dvomom, porazom, spopadom, nasilnim gestam. Ostanek nekdanjega odnosa predstavlja v prvi pesmi iz cikla beseda murje, s časom se je črka u spremenila v o, morje je prešlo pod nadzor in izgubilo povezavo s starodavno močjo. Jezik je postal manipulirano izrazilo, izgubil je Heideggerjevo »hišo biti« ali lastno bitno moč, pri čemer doživljanje jezika »ni več tako globoko, / 293