Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 41_za listanje:
Print
Print Page
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360
Simpozij OBDOBJA 41 novega tisočletja, jezikovna misel odseva konkretne položaje in zajema različne odnose do jezika, ki jih je težko dokončno kategorizirati in zaobjeti vse modiifkacije. Lahko rečemo, da pesniško upodabljanje jezikovne zavesti prehaja od zavezanosti k narodno obrambnemu vzorcu do sproščenega odnosa do jezika, različice razgaljajo krizne položaje, opozarjajo na šibenje položaja jezika v družbi in opisujejo zatajitve materinščine. 2 Mitizacija jezika V nekaterih besedilih pesniki povezujejo jezikovno čutenje s potrjevanjem narodnega čustva kot temeljne ontološke vrednote človeka (Pirjevec 1992: 11). Gre za jezikovno razmišljanje, ki se je oblikovalo v prvem povojnem času ter je odločilno pripomoglo k razvoju kulturne in narodne ozaveščenosti na zahodnem obmejnem območju. Slovenski jezik se je komaj rešil pridušene povednosti iz fašističnega obdobja, prevzel visoko stopnjo odgovornosti, postal temeljno izrazno sredstvo za odkrivanje, ohranjanje in prenašanje resnice potomstvu. Pesniki, ki so doživeli nasilje nad jezikom, so mu prisojali visoko etično vrednost in poudarjali njegov pomen na poti osvobajanja posameznika in skupnosti. S skrbno eksaktnostjo so opisovali pomembna in ekstremna zgodovinska dejstva, jih predstavili kot temeljna oporišča v uveljavljanju svobode, jim nadeli mitsko preobleko in podaljšali njihovo doživljajsko stanje onkraj zgodovinskih dejstev (Petronio 1987: 215).1 V sodobnejši slovenski poeziji v Italiji nekateri avtorji ohranjajo mitsko doživljanje jezika, poudarjajo njegovo etično poslanstvo, odločno se zavzemajo za obstoj slovenščine, z ostro besedo razkrivajo kompleksno dialoško razmerje med manjšinskim in večinskim delom v tržaški obmejni stvarnosti, opozarjajo na asimetrični odnos med skupnostma, saj le Slovenci obvladajo oba idioma, kar vodi v prevlado italijanščine in v opuščanje slovenskega jezika. V izumiranju jezika razbirajo tudi krhkost slovenske skupnosti, ki se oklepa ustaljene miselnosti, ne zmore prenovitvene energije in se zato izničuje. S svojim pesniškim dejanjem hočejo v bralcu utrditi jezikovno zavest in podkrepiti zaupanje v jezik. Gre za namen, ki odločilno vpliva na njihov način pisanja, pri čemer izbirajo neposredno izrazje, odločen govor in jasno razpredanje misli, pomene še dodatno okrepijo z metaforičnimi podobami in arhetipskimi navezavami. Navedene semantične oblikovne značilnosti so vidne v poeziji breškega pesnika Borisa Pangerca, ki opisuje rodni Breg v primežu sodobnih sprememb. Vaški način bivanja izgublja svojo prvinskost in izpostavlja jezik razgradnji. Pesniško razmerje do jezika sloni na nasprotju med nostalgično evokacijo nekdanjih izgubljenih stališč in poudarjanjem pozicije šibkega nasledstva, ki ne zmore ohranjati podedovanega. 1 Goriška pesnica Ljubka Šorli je v tej luči osmislila strahovito preganjanje slovenskega človeka v obdobju fašizma, zapisala »žalostno povest« o kolektivni grozi slovenskega naroda, prikazala strašen umor ljubljenega moža, mučeniško trpljenje, ki ga je prestala v tržaških fašističnih zaporih (Šorli 2010). Jezik, ki je bil dvajset let izpostavljen fašistični agoniji umiranja, stisnjen v molk in prisiljen v pridušeno povednost, se je v povojnem času trgal iz oklepa utišanja in postal verodostojen pričevalec zgodovinske travme. Prevzel je visoko stopnjo odgovornosti do objektivne resnice, ki jo je moral posredovati prihodnjim rodovom. 292