Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 41_za listanje:
Print
Print Page
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360
Simpozij OBDOBJA 41 beseda mnogozložna, pa najpogosteje na predzadnjem zlogu.« (Lego 1893: 6)3 Med slovenskimi knjižnimi glasovi je izpostavil tiste, ki jih češčina nima: slovenska ozka in široka e in o, slovenski i, ki je v češčini zapisan kot trdi y ali mehki i (sin : syn, zima : zima), slovenski o nadomešča češki dolgi u (ů) (sol – sůl) in češki dvoglasnik ou (moka – mouka). V češčini ni polglasnika, zato je pojasnjen njegov izgovor: razločen je v osnovah besed (mègla) in enozložnih besedah (pès), a onemi v zadnjem besednem zlogu (bolézen – bolézn, lépega – lépga, lépemu – lépmu). Pri zgledih redukcije nenaglašenega polglasnika avtor ni napisal, v kateri socialni zvrsti slovenskega jezika je bila uresničena. Razlike med slovenskimi in češkimi soglasniki niso velike. Češki mehkonebni glas h se v slovenščini zamenjuje z g (gôra – hora), drugemu češkemu mehkonebniku ch ustrezata slovenska h (chmel – hmélj) in k (chlor – klór). Slovenščina ima le trde d, t, r, nima pa čeških mehkih ď, ť, ř. Ima pa mehka glasova lj in nj; nj se v narečjih izgovarja zamenjano – kot jn (kojn). V slovenščini se jezičnik l in ustničnik v pred soglasniki in na koncu besede izgovarjata s približanjem zgornje in spodnje ustnice in nastane glas, ki ga Lego imenuje kratki u (vòuk, sòu, délau; vdôva – udôva, v Prági – u Prági, molítev – molíteu). V neknjižnem govorjenem jeziku je premena pogostejša, npr. nenaglašenih -al, -il, -el deležnika na -l (délal – délu, govóril – govóru, vídel – vídu) ali v položaju obeh soglasnikov pred nenaglašenim priponskim obrazilom -ec (brálec – bráuc; brívec – bríuc). Vymazal je v svoji slovnici poleg prostega naglasnega mesta izpostavil še naglas, ki je lahko tudi v isti besedi na različnih zlogih (nósim – nosíti), daljšanje naglašenega samoglasnika (bràt – bráta), črkovno-glasovno nesimetričnost, ker črki e in o zaznamujeta več glasov (é, ê, è, e, polglasnik; ó, ô, ò, o), poleg srednjega l tudi palatalizirani glas lj, ki se govori in piše pred soglasniki in na koncu besede (daljši, učitelj) in ga v češčini nadomešča l (delší, učitel), češki ř je v slovenščini r (řeka – reka) ali zveza r + j (moře – morje). Osrednji del Legove slovnice je poglavje Oblikoslovje: obsega devet besednih vrst in se začenja s samostalniki. Zgleda sklanjatve moškega spola sta rak in kralj, na izbiro je vplivala češčina, ta loči trdi in mehki tip sklanjatve, kar določa soglasnik v izglasju besede. Po češkem zgledu imajo slovenski samostalniki in vse sklonljive besedne vrste sedem sklonov (zvalnik je enak imenovalniku), toda slovenska mestnik in orodnik sta – ne kot v češčini – samo predložna sklona (1893: 16–17). Vymazal pa je izbrane sklanjatvene vzorce za moški, ženski in srednji spol (žena, zemlja; volk, mož; mesto, polje) določil na podlagi končnic imenovalnika in rodilnika ednine, sklanjatve imajo šest sklonov, imenovalnik ima tudi vlogo zvalnika (1893: 35–36). Lego pri vseh zgledih pregibanja upošteva, da ima slovenščina tri števila, vendar te gramatične kategorije ne razlaga, Vymazal pa pri spregatvi pomožnika biti pojasni, da se dvojina uporablja takrat, »kadar govorita dve osebi […], če govorita moža, rečeta o sebi midva sva, če ogovorimo dva moža, rečemo vidva sta, če govorimo 3 Tako tudi Janežič (1863: 22): »V nekaterih krajih davajo naglas skoro v obče na predzadnji zlog in z neko pravico bi lahko rekli, da se jezik le malokdaj upira takemu naglaševanju«. 139