Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 41_za listanje:
Print
Print Page
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360
Simpozij OBDOBJA 41 Paradoksalno je, da lahko sodobni koncept »preklapljanja« kulturnih identitet najdemo tudi v 19. stoletju in to vzporedno s tradicionalno perspektivo izgradnje identitete kot monolitne, monokulturne entitete. Z analizo arhivskega gradiva bomo zato prikazali kompleksne relacije med tema sočasno obstoječima identitetnima perspek tivama in preučili dvotirni, mestoma shizofreni odnos takratne slovenske inteligence do teženj po samobitni slovenski narodni identiteti in hkratnega med- kulturnega spogledovanja z jugoslovanskim in zlasti ruskim na politični ter jezikovno- kulturni ravni. 2 Panslavizem in rusoiflstvo: izničenje ali reševanje narodne identitete? Mediji že od evropske migrantske krize leta 2015 transnacionalne migracije prikazujejo kot fenomen sodobnega časa, čeprav lahko migracije štejemo za naj- pomembnejši pojav 19. stoletja. Prehodne migracije trgovcev, vojakov in študentov so bile leta l848 med slovenskim prebivalstvom zaslužne za širitev informacij o nacionalnih vrenjih v drugih državah. Sploh po uvedbi dualizma in stopnjevanju germanskih pritiskov od sedemdesetih let dalje so postali slovenski izobraženci zelo zainteresirani za dogajanje v drugih slovanskih državah in so iskali možnosti kulturno- političnega povezovanja. Čeprav si je večina slovenskih narodnih delavcev pravico do samoodločbe predstavljala znotraj okvira Avstro-Ogrske, se je vedno več liberalnih izobražencev začelo obračati k carski Rusiji kot potencialni rešiteljici slovenskega prebivalstva izpod germanskega primeža (Zwitter 1947: 46–49). Pojavljale so se ideje o slovanski federaciji, ustanovitvi ruskih občin, osamljene pa niso bile niti ideje o združenju slovanskih narodov pod ruskim vodstvom za ceno popolne rusiifkacije. Ideja o skupnem slovanskem jeziku je imela veliko podpore; sklep o tem so npr. sprejeli na prvem zborovanju slovenskih učiteljev leta 1868 in leto kasneje na drugem zboru študentske mladine (Čurkina 1979: 453–454). Rusoiflske ideje so z manjšimi nihanji vztrajale praktično do prve svetovne vojne. Čeprav so se vse do preloma stoletja pojavljale ideje o skupnem ruskem jeziku in celo o spreobrnitvi v pravoslavno vero (Slovenski narod 5. 6. 1886), je večina narodnih delavcev od Rusije želela predvsem deklarativno zaščito pred germanskimi pritiski ter vzpostavitev medkulturnega sodelovanja. Večinsko razpoloženje dobro strne Jurčičev vzklik, da je »največja zasluga Rusije za avstrijsko Slovanstvo, da sploh eksistira!« (Hribar 1983: 84) Vendar so med narodnozavedno inteligenco obstajali tudi veliki rusoifli, ki so lfuidno krmarili med bojem za slovensko narodno samobitnost in idejo slovanskega stapljanja pod ruskim vodstvom. Ivan Hribar, ki se je med italijansko okupacijo Ljubljane raje utopil v Ljubljanici kot odrekel slovenski samobitnosti, je v drugi polovici 19. stoletja goreče zagovarjal rusoiflske ideje in se nagibal k vseslovanski združitvi z Rusijo. Skupaj s strastnimi rusoifli F. Podgornikom, M. Hostnikom in F. Celestinom je ustanovil rusoiflsko glasilo Slovanski svet, ki je kot osrednji nazor razglašalo vseslovansko vzajemnost. Na načelni ravni so sicer zagovarjali idejo Zedinjene Slovenije, vendar so bili pišoči znani po idejah o sprejetju ruskega jezika in ortodoksne pravoslavne vere, saj se lahko le tako »ogranjuje Slovanstvo pred nasilstvom Germanstva. Čim mogočneje bode Rusija, tem težje bode 130