Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 katerega tudi pri slovenskih pesnikih moderne opazimo posledice krize identitete in krize obstoja biti. 5 Posamični pesemski primeri v kontekstu slovenske moderne V Cankarjevi pesnitvi Rozamunda (1968: 182–187) je tako groteska, ki se umešča v območje estetike grdega, rezultat tragičnega elementa (človek, zemlja) in privoščljivega smehovnega elementa (narava, luna/vesolje). Najprej na Alboinovo zahtevo Rozamunda na grajski zabavi pije vino iz lobanje svojega očeta, ki ga je ubil prav Alboin (prav tam: 182) – zbrani gosti se ob tem glasno smejijo in zabavajo, luna pa neprizadeto potuje po nebu (prav tam: 182–183) –, nato Rozamundin ljubimec Helmigis ponoči ubije Alboina – luna dogajanje v izbi opazuje (prav tam: 184) –, nazadnje pa Rozamunda do Helmigisa začuti odpor, ker je ubil Alboina, mu izroči kozarec zastrupljenega vina in strup popije še sama (prav tam: 186) – luna njuno smrt v dvorani opazuje in se ob tem smehlja (prav tam: 187). Pri Ketteju se kot arhetipski prostor smrti pojavi pokopališče, ki je v pesmi Za materjo (1976: 153–154) prikazano skozi podobo grobov in je izraženo skozi različne sinonimne zveze (grobišče mrtvih, mrtvaški vrt, mirna zemljica, bivališče mrtvih), pri čemer v sintagmi »blažen mir« pride do zamenjave pridevka »blažen« v »mrtvaški« (prav tam: 153), na duhovni ravni življenjski nemir nadomesti posmrtna mirnost (prav tam 153–154), na razpoloženjski ravni žalost preide v sladko-mili sen (prav tam: 153), na izrazni ravni pa jok preide v nasmeh (prav tam). Pokopališki imaginarij v pesmi dopolnjujejo (samotna) cerkev, zvonik, pozna ura (noč), bleda luna, pokopališka vrata, verski obredni ritual pokrižanja ob vstopu na sveta tla, žalovanje za objektom izgube in objokovanja, monološka izpoved preminuli ljubljeni osebi, (nova) smrt, jutranji prihod cerkovnika ter najdba (dekličinega) trupla. Pesem vzbuja nemir, strah in grozo tako z mračnim vzdušjem kakor tudi z nega- tiv nim razpoloženjem, kar se na koncu – odvisno od teoretičnega pristopa – lahko stopnjuje v pomiritev ali v grotesko. Ko namreč cerkovnik zjutraj najde deklico mrtvo na materinem grobu, na njenem bledem obrazu opazi pomenljiv »sladek smeh«, kar vzbuja občutek, kot bi se deklica iz onstranstva posmehovala nelepemu življenju: »… mož […] deklico na grobu najde – deklico – siroto, / sladek smeh na licih bledih nam pa predočuje / njeno smrt, da ona zdaj v nebesih se raduje.« (Kette 1976: 153) Smrt je velikokrat povezana s strahom in grozo, ki ju spremljajo različne ifziološke reakcije: srh, trepetanje, nepremičnost, šklepetanje z zobmi. Pri Murnu se prehod med témo smrti ter strahom in grozo najbolj ilustrativno pokaže v apokaliptični pesmi Smrt jaše (1954: 230–231), kjer Smrt prevzame vlogo peklenskega demona (prav tam: 231), ki nosi jekleno koso, jezdi na razpenjenem konju (prav tam: 230) ter s slastjo (prav tam: 231) in trudom nabira človeška življenja (prav tam: 230). Medtem ko jo na pohodu spremljajo krokarji, volkovi, hijene in druge stekle živali (prav tam), se zemlja spreminja v pekel, nebo pa je temno (prav tam): na njem je ugasnilo sonce, obdali so ga svinčeni oblaki, skozi katere se sivo bleščijo lunini žarki (prav tam). Táko stanje po smrti Boga lirskemu subjektu kaže novo resničnost, ki bo trajala, dokler ob kataklizmi 95