Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 Družbene razmere naj bi s selitvijo v Kranj povzročile njegovo duševno kapitulacijo, ki se je sklenila s smrtjo in brez družbenega priznanja. Problematične so tudi navedbe, da so bili Prešernovi osebni nazori strogo ateistični in protikatoliški, saj naj bi bila vsaka religija zanj le »ena izmed mnogih ideologij« (Ziherl 1951: xxiv), ter da se je v iflozofskem smislu bližal heglovstvu. Pisci so zavračali danes povsem ustaljeno trditev, da pesnik pripada romantizmu, češ da je vedno izhajal iz realizma. Motiv za Prešernovo ustvarjanje so povezovali z razrednim bojem, točneje s Prešernovo domnevno željo po kulturnem povzdignjenju zatiranih kmetov, ker naj bi bile njegove pesmi »orodje nacionalnega osveščanja slovenskih ljudi, dviganja njihove plebejske zvesti, njihovega prepajanja z idejami antifevdalnega humanizma in revolucionarnega demokratizma« (Ziherl 1951: ix), čeprav je bila njegova poezija namenjena predvsem izobraženemu bralstvu. Projekt kanonizacije in ritualizacije Prešerna, v socialistični družbeni ureditvi interpretiranega kot protokomunističnega revolucionarja, je bil prvi primer s strani državne oblasti podprte razlage pesnika, ki je postal splošno razširjen in prisoten tudi med državljani, vendar je imela razprostranitev »partizanskega« Prešerna od začetka petdesetih let tudi nepredvidene posledice demokratizacije njegove podobe. Državni monolog je z oglašanjem novih deležnikov – od literatov do literarnih zgodovinarjev in likovnikov –, ki so začeli prikazovati drugačne pesnikove interpretacije, postal dialog. Tudi fokus znanstvenih raziskav se je oddaljil od Prešernovega življenja in obdobja ter se vrnil na tisto področje, ki pesnika dela izjemnega: njegovo pesniško delo. Pri tem je pomembno sodeloval Josip Vidmar (ki je, četudi nemarksist, v jugoslovanskem političnem in kulturnem življenju zavzemal vidno vlogo). V polemiki z Borisom Ziherlom je Vidmar zavrnil trditev, da je osrednji motiv Prešernovega dela svoboda, in postavil tezo, da jedro opusa predstavlja »vsekakor ljubezen, erotika« (Vidmar 1973: 94), kar je misel, ki je v spisih o Prešernu iz prvih povojnih let ni mogoče najti. Prikazovanje Prešerna kot revolucionarja je v prvi polovici petdesetih let zamrlo in Prešeren v državnem imaginariju ni več igral tako vidne vloge. Ne glede na to njegov status ni bil omajan, saj je bil v različnih krogih in kontekstih nenehno aktualiziran na nove načine. Vse več pogledov na Prešerna, ki so se pojavljali skozi čas, je dokaz nenehne pozornosti, ki je je deležen pesnik, in potrjujejo, da med Slovenci ostaja nesporna kulturna avtoriteta, ki mu nihče (več) ne oporeka prvenstva med slovenskimi pesniki in izjemnega položaja v korpusu slovenske književnosti in slovenske kulture nasploh. S tem se Prešeren vsakič napolni z drugačno vsebino, pomeni in sporočili, vendar se prav s tem vedno znova aktualizira. Tudi zato je Prešeren ob osamosvojitvi Slovenije zlahka postal nacionalni pesnik novonastale države. 3 Zaključek Zaradi velikega simbolnega kapitala so nacionalni pesniki že od konca 19. stoletja predmet številnih prisvajanj in mnogih (re)interpretacij, posebej v političnem kontekstu. To se je zgodilo tudi s podobo in opusom Franceta Prešerna, ki so ga za svojega razglašale številne politične in kulturne skupine na Slovenskem. Med 40