Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 predaji v javno last. Podobno simbolno pomenljive so bile iniciative za prevod vseh Prešernovih nemških pesmi v slovenščino in preimenovanje uličnih imen. V Ljubljani so leta 1949 Marijin trg preimenovali v Prešernov trg, Bleiweisova cesta je postala Prešernova cesta, dotedanja Prešernova ulica pa Čopova ulica. Spremenila se je tudi Prešernova vizualna podoba. Ker izvirni pesnikov portret ne obstaja oz. še ni bil najden, se je ponudila priložnost, da se v novem družbenem sistemu oblikuje tudi njegovo novo obličje. Glede na predvojni čas, ki je pesnika upodabljal kot razmišljujočega, krhkega, zaskrbljenega in vase zaprtega posameznika, je bil »partizanski« Prešeren krepak, zdrav, odločen in optimističen; razliko je mogoče spremljati tudi znotraj opusov istih likovnikov (Globočnik 2005: 266–267). Novo pesnikovo podobo najbolje ilustrirajo lesorez Franceta Miheliča (1945) ter kipa, ki ju je Frančišek Smerdu ustvaril za Kranj: najprej doprsnega (1949) in nato v sodelovanju s Petrom Lobodo še celopostavnega nadnaravne velikosti (1952). Dobršen del zapisov o Prešernu iz prvih povojnih let je prišel izpod peresa zamejene skupine ljudi. Poleg misli iz predvojnih Kardeljevih in Kidričevih spisov so Prešernovo vlogo v novem družbenem kontekstu opredeljevali predvsem iflozof in sociolog kulture Boris Ziherl, avtor razprav o socioloških okoliščinah Prešernovega življenja in dela, univerzitetni profesor in akademik dr. France Kidrič, avtor podrobnih pozitivističnih razprav o Prešernovem življenju (in manj o delu), ter literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak. Pesnikova biograifja, kot se kaže v prvih povojnih zapisih navedenih avtorjev (Slodnjak 1946; Kidrič 1949; Ziherl 1951), je bila sestavljena iz zaporedja predpostavk in izhodiščnih trditev, usklajenih z marksističnim ideološkim okvirjem jugoslovanske države, tako da so navedeni podatki pogosto problematični. V skladu s temi interpretacijami se je Prešeren rodil v reakcionarni, gospodarsko zaostali habsburški monarhiji (četudi se je industrializacija države pričela že za časa Prešernovega življenja), kjer je bil kot pomeščanjen kmečki sin povsod tujec, čeprav takšna usoda ni bila nobena redkost. Po zagotovilih piscev je bil naperjen proti vplivu krščanstva in Cerkve, saj njegov opus »odseva rezko odklonilno stališče do te duhovne garde absolutizma« (Ziherl 1951: xvii), vendar je bil pesnikov odnos do teh vprašanj bistveno kompleksnejši od golega zavračanja. Temni mesti v Prešernovi biograifji pripadata Kopitarju in Bleiweisu, ki sta v marksističnih prikazih slovenske zgodovine upodobljena kot zadrgnjena zaviralca slovenskega političnega razvoja in nacionalnega boja. Na drugi strani sta v pozitivnih barvah naslikani podobi Čopa in Smoleta, Smoletov posestniški status pa je omiljen skozi trditev, da je bil razsvetljen in do svojih podložnikov dober. Pisci tudi Prešernovo nesrečo v ljubezenskih zvezah interpretirajo skozi sociološko prizmo, saj za neuspehe ne krivijo njega, temveč duhovno ozko meščansko okolje; Ano Jelovšek naj bi pri zvezi s pesnikom vodil en sam cilj, namreč »priboriti si zakon s Prešernom in s tem naslov in čast gospe« (Slodnjak 1936: 35) (drugih neprijetnih lastnosti, zlasti alkoholizma, avtorji ne omenjajo). Prav reakcionarno, proti svobodoljubju uperjeno okolje monarhije naj bi bilo po marksistični razlagi za Prešerna usodno, saj se ni mogel sprijazniti z življenjem v takšni državi. 39