Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 kar naju ne preseneča niti ne zbuja ugovora –, so za naju pomembnejše diferenciacije v teh delih: kako in kje nas povezuje, kje nas stika in ali nas postavlja na nasprotna bregova? Kako so raziskave češkega profesorja sprejete v Sloveniji in kako v Bolgariji? In kako lahko ocenimo njegovo delo v semiotičnem, hermenevtičnem in sociokulturnem kontekstu? Od štirih monograifj je v jezik države, katere dramatiko predstavlja, prevedena samo slovenska, pa še to se je zgodilo skoraj 80 let po izidu izvirnika, leta 2004. Prevod bolgarske monograifje pričakujemo šele zdaj – tukaj je distanca že precejšnja: 95 let. Zanimivo je, zakaj se toliko časa nihče ni menil za ta pomembna dela; srbohrvaške dramatike pa niso prevedli ne Srbi ne Hrvati. In če je danes to do neke mere razumljivo (in vendar neopravičljivo, saj je škoda, da skupna raziskava dramatike dveh sosednjih držav ne bi mogla iziti v Beogradu ali Zagrebu), pa bi bila lahko objavljena v ne tako kratkem obdobju 65 let med izidom dela (1924) in padcem Berlinskega zidu (1989) oz. razpadom Jugoslavije, če bi se seveda komu to zdelo pomembno. Toda to se ni zgodilo – v nobeni državi, predstavljeni v monograifjah (Srbija, Hrvaška, Slovenija in Bolgarija), prav tako ni prevedeno njegovo skupno delo Dramatika jǔznih Slovanov; in nisva optimistična, da se bo to nekoč zgodilo. Toda bolj zanimivo je nekaj drugega: kaj je bil najverjetnejši motiv za tak podvig? Wollman si očitno ni naložil naloge, da bi preko svojega znanstvenega dela krepil lažni panslavizem, ki je bil (mrtvo)rojen v 19. stoletju v Rusiji, oz. natančneje, da bi želel zediniti južne Slovane. Če bi bila do njegovega dela zarotniško neprizanesljiva, bi obtožila profesorja, da je v dvajsetih letih 20. stoletja, tj. v povojnem in hkrati predvojnem desetletju – obdobju velikega razcveta v evropski kulturi –, poskušal obuditi »češko invazijo« (Vl. Penčev) ali, bolj obzirno povedano, »civilizatorsko vlogo« (V. Todorov) med »zaostalimi« balkanskimi brati, ki morajo še nadoknaditi zaostanek. Ravno nasprotno: njegov namen je bil plemenit in izključno znanstven. Seveda ne smemo izključiti objektivnih faktorjev, da sta slovenska in hrvaška literatura na eni strani ter srbska in bolgarska med sabo razlikovalni tudi zato, ker so te države stoletja pripadale dvema cesarstvoma – habsburškemu na severu in osmanskemu na jugu, ki sta si zelo različna tako v gospodarskem kot tudi v kulturnem pogledu. V avstro-ogrskem cesarstvu so bili Slovani v podrejenem položaju, njihovo mnenje je bilo ponavadi sekundarno in se je redko upoštevalo; pri nas pa so se v drugi polovici 19. stoletja vodile narodnoosvobodilne bitke in upori, s katerimi smo se hoteli iztrgati izpod pokroviteljstva Carigrada in ki so se uspešno končale za Srbe in Bolgare. Pri Wollmanu, rojenem v Avstro-Ogrski, se je oblikoval pogojni slovanski koncept; gnan od želje in navdušenja, da bi prišel do korenin slovanske mentalnosti, se je lotil pionirskega dela z namenom razumeti in zbrati svoje sobrate preko gledališča kot izraz enotnosti in soglasja. Po njegovem mnenju dramatika izraža težnje po svobodi, neodvisnosti in spominu, ki so temelj zgodovinske naracije. Obstaja še en problem. Veliko besedil, ki jih je zaobjel češki znanstvenik, je napisanih v svojih jezikih in večina je bila že takrat neprimernih za tedanje aktualno stanje literarnih pravil, kar je bil razlog (ne edini, toda glavni), da so odpadla iz 365