Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 Gostje hotela Panhans bili so po veliki večini Nemci in Madjarje. – Največ je seveda bilo Dunajčanov. Pripadniki drugih narodnosti bili so bele vrane. Nemško in madjarsko občinstvo je pa od navdušenja za pripravljajočo se krvavo igro na Balkanu kar norelo. Saj je bilo prepričano, da bodo Turki Balkanézarje* [*Tako so v zasmehovanje nazivali balkanske narode zaradi sličnosti z izrazom »Chineser« (Kitajec)] strašno nabunkali. Ker so bile v večkulturni Avstro-Ogrski kulture asimetrično razporejene, ne more- mo govoriti o medkulturno dinamičnem konceptu, ampak se lahko opremo kvečjemu na koncept kulture, ki je določen s habitusom in spominom neke skupnosti, v katerem literatura ni le podsistem kulture, temveč opravlja funkcijo njene relfeksije (Čeh Steger 2017: 434). V tem odlomku gre dejansko za hierarhični prikaz posameznih kultur znotraj države, »Balkanezerji« pa so predstavniki tujega/drugega. V naslednjem odlomku je podoba Slovana podana skozi oči nemških birokratov. Marsikak zakrknjeni birokrat v ministerstvih si je slovensko prebivalstvo ljubljansko predstavljal kot tolpo umazancev, ki ne poznajo mila, se nikdar ne kopljejo, le vsako nedeljo ob javnih vodnjakih umivajo in ki še pojma nimajo o klozetnem papirju, čegar rabo smatra Anglež za najsigurnejši kriterij kulturnosti. Ali se naj čudimo, da je takim stebram državne uprave tako prebivalstvo bilo nesimpatično in da se jim je zgolj zato že nevarno zdelo. Saj so leta 1908., ko so prišla poročila, da je nek častnik nemške narodnosti dal streljati med slovenske demonstrante, veselja kar poskakovali: Češ, samo pokazati je treba sodrgi zobe, pa bo takoj ukročena. Slovanska apatičnost in hlapčevska pokornost se v povesti pojavita še nekajkrat. Vendar zanju niso krivi le nemški in avstrijski gospodarji, ampak so kritike deležni tudi Slovenci, ki se ne uprejo in ponižno pristajajo na podrejen odnos. Poveljevanja so morala biti v tujem jeziku. Naj si že bo v kateremkoli. Samo slovensko ne. In tako so prišli za lovsko govorico v rabo laške in nemške besede. Tudi psi so bili naučeni le po nemško. Naravno, da je takšno poveljevanje šlo tudi slovenskim lovskim paznikom; vsaj se je zahtevalo od njih pasje pokorščine in ponižnosti. Kakor povsod, tako je tudi pri lovu čutiti moral Slovenec, kako se njegov jezik ne upošteva, kako se odriva, kako zaničuje. Vse svoje življenje moral je čutiti, da je ubog rob; moral čutiti, da mu vsak tujec sme ukazovati, ga zaničevati. Vsa njegova odgoja do najskrajnejših razpredkov je bila naperjena na potlačenje njegovega ponosa. In to z malo, kratko izjemno vso njegovo zgodovinsko dobo. Bolj kompleksno so predstavljeni Italijani. Od vljudnih, prijaznih, zapeljivih do preračunljivih, strahopetnih in požrešnih. Predstava Italijana v povesti je kompleksna tudi zato, ker se mestoma pokriva z razmisleki o rimskem imperiju in drugih zgodovinskih trenutkih, ki jih avtor povezuje s prostorom današnje Italije. Italijani so krajevnih provenienc soglašali, da Balkanski polotok, čeprav je na zemljevidu Evrope, ne spada k najbolj civiliziranemu delu Evrope.« Enako kot moderni novinarji so tudi pisci potopisov vse od 16. stoletja naprej »vplivali na javno mnenje in tako reproducirali prevladujoči okus in predsodke svojega časa« (Todorova 1997: 64). V Hribarjevi povesti pa se jasno pokaže, da so percepcije posameznih ljudstev, predvsem pa Balkana, odvisne od političnih simpatij likov. Enako opaža Jezernik (2011: 18–32) za predstavitve posameznih nacionalnih skupnosti na Balkanu, ki so bile močno odvisne od politične opredelitve pisca: za nekatere pisce so bili izdajalci eni, za druge drugi, v večini pa se je to vedno skladalo s politično opredelitvijo pisca in z obstoječimi predsodki, s katerimi so prišli na teren. 358