Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 ni nič manj očitno podoben Petrarcovemu kot Prešernov, obenem pa se vpraša, ali bi se moral slovenski pesnik zaradi opisa Petrarcovega srečanja z Lauro odpovedati svoji notranji potrebi, da tudi sam upesni svoje resnično srečanje z Julijo (prav tam: 377–378). Dinamiko posredovalnih procesov, ki tako prvega kot drugega pesnika pripelje do tega, da se naslonita na italijanski vzor – pri čemer gre pri Prešernu čisto mogoče za hkratno črpanje iz obeh virov, torej Petrarce in Camõesa –, Kidrič tako izključi, Prešernove pesmi pa nerazdružljivo povezuje s pesnikovo življenjsko potjo in »zahtev[o], da poezije morajo imeti v srcu svoje kale« (prav tam: 378). 3 Biograifzem in mitizacija pesnikovega trpljenja Tovrstno osredotočanje na biografsko zaledje in obsesivno iskanje vzporednic med pesnikovim življenjem in opusom je po eni strani odraz pozitivistične naravnanosti takratne literarne vede, po drugi pa se tesno prepleta tudi s samim kanonizacijskim procesom, ki nacionalne pesnike, tudi s pomočjo njihove življenjske legende, povzdigne v kulturne svetnike in gradi njihov mit (prim. Dović 2011: 148–152): Prešeren v tem oziru privzema status mučenika, ki naj bi tako v ljubezenskem kot profesionalnem življenju trpel udarce nemile usode, svoje trpljenje pa pri tem spretno prelival v pesem, s katero naj bi kot Orfej odrešil in pomiril sprt in neozaveščen narod (prim. Juvan 2012a: 310–311). S kultom pesnika, ki ga Prešeren premišljeno in načrtno vzpostavlja skozi svoje delo, k biograifstičnim razlagam v veliki meri seveda pripomore tudi sam, učinki tovrstnih interpretacij pa segajo še globoko v sedanjost, sploh kar se tiče učbeniškega oz. šolskega znanja o največjem slovenskem pesniku. Zaverovanost v pesnikovo življenjsko usodo, ki naj bi neodvisno od zunanjih vplivov napajala Prešernov pesniški arzenal, je pogled prešernoslovcev vsaj v prvi polovici 20. stoletja tako marsikdaj usmerila stran od motivno-tematskih vzporednic z drugimi pesniškimi svetovi, morda najbolj očitno na primeru Sonetov nesreče. Ta zagonetni cikel je med prešernoslovci vrsto let namreč sprožal ugibanja o pravem vzroku Prešernove nesreče in raziskovalce gnal v prečesavanje pesnikovega biografskega ozadja, a jim nikakor ni uspelo osvetliti in utemeljiti skrajno pesimističnega pogleda na svet, ki veje iz sonetov. Dolgo časa je tako obveljala Kidričeva razlaga, da naj bi bila za Prešernovo nesrečo kriva zgolj zadostna ocena pri odvetniškem in sodniškem izpitu (prim. Paternu 1976: 206), ki so jo povzemali drugi prešernoslovci. Slodnjakova ugotovitev, ki jo navajam v uvodu, je za razliko od biografskih ugibanj v prešernoslovju ostala brez odmeva, tako rekoč prezrta opomba pod črto. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da Slodnjak, ki gibalo slovenskega slovstva enako kot Kidrič še vedno utemeljuje v samobitni narodovi ustvarjalnosti (prim. Dolinar 2012: 266), tudi sam pomenljivo poudari, da je podobnost Prešernovih sonetov s soneti španskih in portugalskih barokistov zgolj rahla, ob tem pa tudi sam ne pozabi ljubljeno (prav tam: 72). A gre ob marsikaterem utemeljenem očitku na račun Kidriča v tem primeru za nesporazum, saj Calvi svojo tezo utemeljuje ob napačnem sonetu: namesto 77. soneta (O culto divinal se celebrava), kjer Camões v petrarkistični maniri, podobno kot Prešeren, res upesnjuje uzrtje ljubljene dame v cerkvenem okolju, Calvi govori o vsebini 36. Camõesevega soneta (Tomou-me vossa vista soberana). Za nesporazum so po vsej verjetnosti krive različne izdaje in nedosledno številčenje Camõesevih sonetov. 30