Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 4 Osamljenost in eksistencialne stiske subjekta Za vsa obravnavana dela velja, da niso ravno vedre narave: Nina Zdouc v pesmih premišljuje o lastnem literarnem ustvarjanju – o skrbeh ne piše več, ker jih ima preveč, o grozi ne, ker »je prevelika / da bi o njej pisala« (Groza, Zdouc 2012: 67). Podobne pesimistične občutke vzbuja pesem Resničnost Verene Gotthardt (2013: 31): »Veseliš se. // Potem se obrneš in se zbudiš. / Okoli tebe nezadovoljni. // Spet zaspiš.« Lirski subjekti so ne le nezadovoljni, temveč tudi osamljeni – ta lastnost se izrisuje kot posledica postmodernih sprememb, saj prihaja do razpada primarnega, družinsko orientiranega življenja. Poleg družinskih v tem času razpadajo tudi širše družbene vezi, s čimer postane slehernik prikrajšan za podporo in pomoč, ki ju je v tradicionalni družbi prejemal v krogu skupnosti (Knez 2020: 65). Tako je v poeziji »lahkost / družinskega življenja / […] utonila / v bakrenem morju osamljenosti« (Odsotnost sreče, Zdouc 2012: 39), pesimistični toni se oglašajo tudi v pesmi Kaj je za vedno?, kjer lirski subjekt toži, da so igre in smeh zamenjali »gube dolžnosti / laži / mrzli večeri« (Zdouc 2012: 55). Verena Gotthardt piše o brezupu predvsem v povezavi s preteklostjo in prihod- nostjo, ki v človeku ne vzbujata prijetnih spominov oz. pričakovanj. Pesmi zaznamuje tesnoben strah pred koncem v svetu tveganj in negotovosti: »Toliko izmed nas / skrbi, / kakšen bo / začetek konca« (Nekdo, nekdaj, Gotthardt 2013: 46) – kot zapiše Leoncini (Leoncini, Bauman 2018: 54), je v postmoderni družbi zaznati opazen porast tesnobe in depresije. Da sta človekova trud in (samo)iskanje vselej zaman, pesnica metaforično prikaže v pesmi Drugi konec škatle: ljudje iščemo vrh sveta, ki se skriva »v zadnjem / delu škatle«, »[š]katla pa bo prazna, / ko jo bomo odprli« (Gotthardt 2013: 27). S tem naslika trud samokritičnega postmodernega subjekta v svetu, v katerem za lastno nezadovoljstvo s samim seboj »ni nobenih drugih zdravil kakor to, da si bolj in še bolj prizadevamo« (Bauman 2002: 50). O brezizhodnosti položaja piše tudi Aljaž Pestotnik: Včasih se zbudim in ne vem, katera stran postelje je katera. Ne vem, ali se bom zaletel v zid ali pa padel v brezno. (Mora, Pestotnik 2016: 36) Osamljenost subjekta lahko pri Pestotniku povežemo z ljubezensko tematiko: ženski lirski subjekt toži, da težko najde pravega moškega (»samo tujci še / spijo v moji postelji« (Dober moški, Pestotnik 2016: 53)), kar danes, ko zanimanja za različna lokalna druženja nadomeščajo »nove priložnosti in izzivi predvsem spletne in virtualne resničnosti« (Zupančič 2022: 64) ter vse težje gradimo pristne odnose, niti ni čudno. Lirski subjekti izražajo tudi svoje eksistencialne stiske, povezane z navidezno 291