Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 Pomanjkljiva obravnava Prešernove ifliacije s pesniki onkraj Pirenejev je toliko bolj nenavadna, ker so raziskave literarnih konstelacij, v katere je vpeta njegova poezija, sicer izjemno obsežne in segajo vse od antike prek Italijanov do vplivov nemške, angleške in poljske, celo provansalske trubadurske lirike. Slodnjakova lucidna ugotovitev, da Sonetje nesreče »rahlo [spominjajo] na španske in portugalske baročne, zlasti na nekatere Camõeseve sonete« (1962: 302), ki ji v monograifji Primerjalna zgodovina slovenske literature zgolj prikima tudi Janko Kos (2003: 100), sicer že zgodaj nakaže tudi to smer vpliva, a obvisi v praznem, saj prešernoslovje tega vprašanja podrobneje ne naslovi, čeprav pomembno zadeva naravo konstituiranja slovenske poezije. Namen pričujočega prispevka je tako raziskati ozadje omenjene sive lise in osvetliti razloge, ki botrujejo prezrtju literarnega stika, palimpsestno vpisanega v Prešernov opus. 2 Kanonizacija pesnika in apoteoza samoniklosti Josip Stritar, ki v Prešernu prvi med kritiki prepozna nespornega pesniškega genija in mu obenem tudi že tlakuje pot v kanonizacijo, je postavljen pred težko nalogo. 2 S svojo svetovljanskostjo v Poezijah ne more spregledati številnih reminiscenc na uveljavljena tuja dela, obenem pa mora, da bi Prešernu izboril mesto nacionalnega pesnika, obraniti njegovo samobitnost in rojake prepričati v pesnikov izviren umetniški izraz. Tako sicer razgrne Prešernovo literarno obzorje in prizna, da se je »[u]čil in izobraževal [...] po starih grških in latinskih ter po najboljših novih klasikih vseh omikanih narodov« (Stritar 1953: 45), hkrati pa trdi, da je »v pesmih [...] Prešeren čisto izviren [in da] ni imel drugega učenika kakor svoje srce in pa – narod!« (prav tam: 33). Očitno kontradiktornost obeh trditev skuša omiliti tako, da uveljavljenim pesnikom, ki so prispevali k Prešernovi omiki, pripiše predvsem oblikovne vplive, duhovno dediščino, ki bi jo utegnili zapustiti v njegovem opusu, pa zanika. V zadrego ga pri tem postavi predvsem očiten petrarkistični izraz nekaterih Prešernovih pesmi, a se tudi v tem primeru slovenskega romantika trudi obvarovati prevelike odvisnosti od italijanskega mojstra, da bi – kakor priznava celo sam – zavaroval narodni ponos (prav tam: 40). S primerjavo del obeh pesnikov pokaže, da je Prešeren Petrarco posnemal vedoma in da tega tudi ni skrival (prav tam: 42), s čimer »ovr[že] možnost, da bi bilo pesnikovo posnemanje nerelfektirano, kar bi ga potisnilo v shemo vpliva in hierarhije med tujim oddajnikom in domačim prejemnikom« (Juvan 2012a: 282), da pa vendarle ne bi omajal Prešernove individualnosti, med drugim zatrdi, da mu je bil Italijan »učenik […] bolj po obliki, kakor po duhu« (Stritar 1955: 39). Ob italijanski poeziji Stritar sicer ne pozabi omeniti zgledov španske, a seveda tudi tem ne more pripisati več od oblikovnega vpliva, če naj velja, da »Prešernova 2 V enem svojih sonetov, s katerim se ponorčuje iz slovenske literarne zaostalosti med velikani svetovnih literarnih peres, zanimivo, izpostavi kar dva Španca, in sicer Lopeja in Cervantesa: »Vseh vrst pisavcev družba tu je možna: / tu Goethe, tu Shakespeare je, Dante, Lope, / Cervantes, Heine, Swift, Jean Paul in Pope; / posvetna so peresa in pobožna!« (Stritar 1953: 166). 28