Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 4 Znotraj tržaškega romana z zgodovinsko motiviko, ki razkriva travmo slovenske skupnosti v času fašizma, ima posebno mesto roman Dušana Jelinčiča Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca (2020). V tej biografsko naravnani literarni prozi avtor ubesedi težko izkušnjo očeta, Zorka Jelinčiča (1900–1965), soustanovitelja in voditelja organizacije Tigr, obsojenca na procesu posebnega sodišča leta 1931. Zaradi svoje antifašistične drže in predanosti slovenskemu jeziku je preživel devetletno zaporno kazen v italijanskih ječah, kjer je okusil vsakovrstno ifzično in psihično mučenje, med drugim je bil sistematično prisiljen piti ricinusovo olje, kar je globoko načelo njegovo zdravje. Bolj kot razkrivanje zgodovinsko preverljivih dejstev avtor postavlja v ospredje duhovne vzgibe, psihološko ozadje in miselni ustroj upora. Pri tem izhaja iz tradicije tržaškega romana, po katerem subjekt v vsakem položaju presega svojo osebno nagnjenost in najde smisel v delovanju za skupno dobro, kar predstavlja za človeka največjo možnost samouresničitve. Z visoko stopnjo samopreseganja prvoosebni pripovedovalec opisuje težka osebna doživetja, bolečino ubesedi zunaj osebnega doživljanja, odloči se za golo poročanje ali za metaforični namig. Tako ženino smrt poveže s trpljenjem celotne skupnosti in jo strne v metaforo o luči »za večno pa je odšla njuna in moja luč« (Jelinčič 2020: 50). Položaji skrajne nemoči v nobenem primeru ne razveljavijo junakovega upora, ki sloni na jasnem etičnem imperativu. Uporni junak brezpogojno sledi jasno nakazanim zapovedim in dolžnostim, med katerimi prevladujejo zanesljivost, delavnost, »molčečnost do upornosti, pa tudi prilagodljivost in strast ter obenem treznost in umirjenost« (Jelinčič 2020: 53). Izneverjenje navedenemu moralnemu zakonu bi pomenilo odpoved svojemu notranjemu bistvu in podleganje zlu. Znotraj opisanih predpostavk romaneskni subjekt v sebi oblikuje miselno strategijo, s katero ne le preživi mučenja in zasliševanja, ampak ohrani svoj humanistični etos čist in nedotaknjen. Hkrati se pripovedovalec zaveda, da upor že sam po sebi načenja človeškost, ker predvideva uničenje drugega. Po eni strani obravnava nasilje kot dolžnost upornika, po drugi strani se sprašuje, kje so njegove meje, »kdo jih postavlja? Ali sploh obstajajo meje v boju za obstanek?« (Jelinčič 2020: 55) Mejo si postavlja upornik sam, ko odmakne svojo ubijalsko usmerjenost od skušnjave osebnih poravnav, ki jo vodijo sovraštvo, jeza ali želja po maščevanju, in jo podredi obči, skupinski pravici, kolektivni zavesti in odgovornosti. Slednja sloni na iflozoifji upanja in vere, da se bo fašistična oblast zrušila, kajti kontinuiranost zla ni mogoča, saj človeški razvoj že sam po sebi vključuje neko obliko pravičnosti (Purič 2020: 142). Ob tem se odpira še vprašanje, kako ubesediti upor, kako dediščino nasilja pretvoriti v mirotvorno sporočilo in ozavestiti bralca, »da nasilje ne vodi nikamor, ker je orožje znanja in kulture dosti močnejše in ima v sebi bistvo lepote« (Jelinčič 2020: 63). Avtor zgodbo izpostavi večkratnim predelavam, s katerimi jo podredi nakazanemu namenu. Odloči se za večperspektivno pripoved (Purič 2023: 18), v kateri biografsko naracijo prevzame prvoosebni pripovedovalec, ki svoje spomine večkrat predela in prilagodi želji, da bi napisal »nekaj, kar bo ostalo prihodnjim rodovom« 268