Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 narodnega kolektivnega spomina. Zapisal je, da imajo »kulturno razgledani ljudje« dolžnost, da oblikujejo svojo misel z upoštevanjem korenin in bogate duhovne narodne preteklosti: »duh naših padlih se je preselil v naš mladi rod in ga obogatil s čistim, neomadeževanim čutom odgovornosti« (Pahor 1998: 31). Slednji je poistoveten z angažiranim pisanjem in usmerjen v melioracijo sodobne družbene organiziranosti z razveljavljanjem egoizma in korupcije (Horvat 2012: 214). Ta misel predstavlja izhodišče uporne motivike sodobnega tržaškega romana,1 ki razveljavlja zakrnele, ustaljene in krivične družbene drže ter od posameznika zahteva zrelo zavest, »pravi čut odgovornosti« (Horvat 2012: 214) ali Camusovega upornega človeka, ki preko osmišljanja sedanjosti in njene integriranosti s preteklostjo premore smiselne izbire, preko katerih »se žrtvuje za blaginjo, o kateri meni, da je več kot njegova lastna usoda« (Camus 1980: 157). Po tem vzorcu je nastalo več romanesknih izpeljav, ki prevprašujejo predvsem odnos med posameznikom in skupnostjo ter prečesavajo ustaljene kolektivne miselne vzorce. V delih starejših avtorjev (Pahor, Rebula) se kolektivna usoda ujema z osebno bivanjsko logiko, v sodobnejših besedilih avtorji v fokus postavljajo posameznika in njegovo moralno delovanje, ki se v več primerih oddaljuje od kolektivnih zahtev. Svoje pisanje tako odpirajo subjektivnejšemu pristopu, ko v pripovedi zasledujejo partikularnost ter dopuščajo večji delež domišljije in oblikovne sprostitve v smeri modernizma (Umek 2022: 61). V tej nihajoči napetosti med ohranjanjem kolektivne paradigme in težnjo posameznika po zavestni biti je prepoznavna problematizacija eksistencialistične zahteve po oprezanju za resnico, ki zahteva upor in edina jamči svobodo (Camus 1980: 8). Ni odveč poudariti, da je pojem resnice v tržaški obmejni literaturi kompleksen; opis tržaške stvarnosti namreč ne more imeti enoznačnih učinkov, saj odseva le miselni položaj posamezne etnije, v katerega je vtkano zavedanje o obstoju drugačne vizije sveta, kot jo zagovarja pripadnik druge narodnostne skupnosti. Vsaka literari- zirana resnica je le ena od možnih interpretacij, ki ne zajema celotne predstave prostora, ne najde legitimacije v vseh plasteh družbe, ne dosega celovite razsežnosti in se ne more znebiti vtisa nedovršenosti. V tem soobstoju predstav ima veliko moč izbira posameznika. Tržaški pisatelj Igor Škamperle pisanje povezuje z željo po verodostojnem izražanju osebnega odnosa do stvarnosti, ki »realnost utrdi« in osmisli eksistenco (Horvat 2016: 40–41). Marko Sosič ubesedene dogodke prilagaja potrebi človeka, da zadosti lastni »moralni in čustveni dolžnosti« (Horvat 2016: 105). Tudi Ivanka Hergold (2015b: 93) je svoje pisanje podrejala »ljubezni do ljudi in do resnice«, ko je »brezkompromisno iskala resnico o sebi in posledično tudi o družbi in 1 Tržaška literarna zgodovinarka Marija Pirjevec (2020: 89) uporablja oznako povojna tržaška proza za slovenska prozna besedila, ki so nastala v Italiji po letu 1945, in poudari, da konec druge svetovne vojne pomeni »prelom v novo dobo« (prav tam) in nastanek speciifčne tržaške književnosti. Poimenovanje sodobni slovenski tržaški roman uporablja literarna raziskovalka Loredana Umek (2022: 61) za romaneskno pisanje od povojnega časa do današnjih dni. V tej pomenski razsežnosti je izraz sodobni slovenski tržaški roman uporabljen v pričujoči raziskavi. 264