Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 prekriva travnik z rdečimi makovimi cvetovi, ki ga skozi trajanje predstave povsem prekrije umetna megla, Vito Weiss gol z velikimi vejami v roki ponazarja mogočno drevo, ki propada, ob glasbi cvetličnega valčka iz opere Lakmé Léa Delibesa Gregor Zorc animira na nitkah pritrjene čebelice, ki tako letajo od cveta do cveta. Posebej pretresljiv je prizor z mrtvo ribo, takšno, kot jo kupimo v ribarnici; ta učinkuje kot lutka, ki jo Gregor Zorc animira, in z njegovo pomočjo plava po prostoru, potem pa jo da v akvarij in nanjo kriči: »Dihej«. Nastopajoči si nataknejo na glavo in zatesnijo plastične vrečke in dihajo, dokler jim ne začne zmanjkovati zraka. Vstop v prostor gledalca pa je najizrazitejši v trenutku, ko Vito Weiss nastopi kot protestnik, ki ga represivni organi utišajo ter mu zalepijo usta in zvežejo roke z lepilnim trakom, nato pa se nemočen premika proti publiki, dokler mu kdo od gledalcev samodejno ne odlepi traku. Čeprav smo dnevno soočeni s podatki o podnebnih spremembah v najrazličnejših medijih, ob koncu prispevka velja premisliti, zakaj o tej tematiki govoriti tudi v gle- dališču. Sodobna umetnost je namreč pričela prevzemati funkcije, postopke, tehnike in namere drugih področij, znanosti, politike, izobraževanja, sociale, čutno ni več zgolj estetsko, temveč je postalo tudi družbeno in politično (Murnik 2021: 242). Telesna soprisotnost igralcev in gledalcev, ki skupaj ustvarijo dogodek, je izkušnja, močnejša in bolj zavezujoča od medijskega poročanja. Besedilo oz. uprizoritev, ki je strukturirano kot estetsko sporočilo, namreč zahteva večjo gledalčevo emocionalno in kognitivno vključenost, gledalec pa ostane povezan z umetniškim delom, njegovimi dilemami, protislovji, replikami tudi potem, ko zapusti gledališko dvorano (Pezdirc Bartol 2017: 178). Žiga Divjak razmišlja, da je gledališče tisto, ki lahko obdela posamezno temo bolj večplastno, svobodno, čutno in pristno, kot to storijo mediji, moč gledališča je že v tem, da te prisili, da ne moreš pogledati stran; drugače kot ob novicah v medijih, ki jih lahko preslišiš ali spregledaš, ob predstavi izkusiš stisko drugega, zato meni, da se lahko v skupnost povežemo le tako, da probleme drugih prepoznamo kot svoje lastne (Toporišič 2021: 239). Predstava je primer angažiranega dokumentarnega gledališča, ki prikazuje različne vidike podnebnih sprememb skozi simultanost različnih gledaliških strategij, kot smo jih predstavili v pričujoči razpravi. Uprizoritev ne govori o rešitvah, temveč v večji meri seznanja in ozavešča gledalca o ekološki in humanitarni krizi, pri čemer ne gre za didaktičnost ali moraliziranje z zbujanjem krivde, temveč je ves čas prisotna zavest, da je večji del krivde na strani peščice najbogatejših ter tistih, ki vodijo vlade in velike korporacije. »Levji delež odgovornosti nosi majhen odstotek elit, ki enormno bogatijo z izkoriščanjem ljudi in okolja. […] Imperativ kapitalizma je rast, mi pa bivamo na planetu z omejenimi viri. To kar kriči po nevzdržnosti in katastroif. Rast tako večinoma ohranjajo z zmeraj novimi načini izkoriščanja delavcev in okolja.« (Divjak 2021b: 37) Od tod tudi nemoč, ki je v uprizoritvi povzeta v ponav ljajočo izjavo »nothing can be done«, iz katere izhaja temeljni paradoks, to je nezmožnost rešitve, a hkrati nujnost sprememb. Prav to je tisto protislovje, ki aktivira gledalca in vzbuja v njem spraševanje, kaj pa lahko naredi on sam, kje je njegova individualna odgovornost. Vsekakor 244