Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 Ideje neoliberalne kulturne etike, kot sta ideji o produktivni bolečini ali trdem delu (no pain, no gain!), pripovedovalka izraža tudi nerelfektirano (prav tam: 218). Njena zgodba priča o življenju, ki ga s sadističnimi učinki določa neoliberalizem7 (družbeni sistem ne onemogoča družbene mobilnosti, ki bi naj bi jo omogočale pridige o trdem delu in produktivni bolečini), mazohistično pa ga podpira neoliberalna kulturna etika, ki ljudi sili v »prostovoljno« sklepanje mučnih ekonomskih in socialnih pogodb. Zato je v javnih diskurzih toliko zgodb o plemenitem mučeništvu, kot so npr. zvezdniške avtobiograifje. In vsaka se (lahko) zdi povsem legitimna. Ker so samoreprezentacije ideološko področje, ki se pogosto kaže v luči liberalne progresivnosti in pogumnega razbijanja tabujev, je relevanten tudi razmislek o njihovih literarno-družbenih vlogah. 4 Sklepne misli o avtoifkcijskih samoreprezentacijah Zdi se namreč, da se v ozadju popularne avtoifkcijske pisave skrivoma uveljavljajo konservativne krščanske dogme, ki so se okrepile po Tridentinskem koncilu in prispevale k oblikovanju modernega evropskega diskurza seksualnosti kot primarnega diskurza človeka (Foucault 2010). Krščansko predpostavko, da človekovo bistvo sovpada z njegovo ali njeno (grešno ali pravšnjo) seksualizirano notranjostjo (in drugimi prepovedanimi mislimi ter željami), dopolnjuje iluzija, da se lahko posameznik prek samorazkritja tega bistva osvobodi bremena grešnosti. Za iluzijo gre, ker v tej konstelaciji posameznik podeli veljavnost formuli, ki ga uvede v diskurz spovedi in pokore. Če literarno samorazkrivanje ni v funkciji osebne in zasebne hypomnemate – prakse, s katero človek gradi svoj moralni in čustveni značaj prek samorelfeksivnega pisanja dnevnika o pomembnih rečeh (Foucault 2007: 227) – prakse, v kateri mora posameznik naposled brezsramno opraviti s problemi, ki jih goji do »svojega bistva«, so te vloge podeljene drugemu – v primeru literature bralski skupnosti. Na avtoifktivnem diapazonu spovedi in pokore posameznik zavestno tvega zasramovanje (tudi sam lahko zasramuje druge), medtem ko upa na moralno zveličanje. Samorazkrivanje tako postane eno od orodij v boju za moralni in kulturni prestiž, kjer se danes namesto družbenih odvija veliko osebnih bojev, medtem ko kapitalizem melje dalje. Priljubljenost avtoifkcijskega pisanja sovpada s postmodernim prelivanjem osebnih prepričanj v dejstva. Velja namreč, da subjektivne izpovedi prevzemajo status resnice, objektivne kolektivne pripovedi pa postajajo predmet posmeha in nejevere (Pfaller 2020: 140–142). Ta fenomen ni omejen na marginalizirane družbene skupine ali posameznike, vendar pa se v njihovih primerih kaže, da so morda prisiljeni pokazati, da se priznane resnice kolektivnih pripovedi posmehujejo njihovemu življenju. 7 Neoliberalizma ne smemo dojemati le kot ekonomske prakse, teorije in pragmatičnih političnih ukrepov (npr. liberalizacija trgov, krčenje sistemov socialne varnosti, privatizacija izobraževanja ipd.), temveč tudi kot politično in družbeno teorijo (Schreiner 2019: 16), ki se kaže v sistemu vrednot in praks, ki pomagajo uresničevati neoliberalne cilje (npr. nenehno in presežno rast) (prav tam: 25–30). Zaradi umika socialne države in poskusov premeščanja njenih vlog na nuklearno družino nekateri avtorji neoliberalizem obravnavajo kot v temeljih moralno-konservativen projekt (Cooper 2017: 7–24). 212