Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 skušajo v literaturi maščevati ljudem, ki so jih v mladosti ponižali. Resnicoljubna in obremenjujoča zgodba o dejanju ali dogodku, škodoželjna izmišljotina ali zgolj subjektivno razkritje pisateljevega iskrenega mnenja, ki drugega postavi v negativno luč – literarno maščevanje ima veliko oblik. Če odmislimo razliko med resnico in ifkcijo, se v romanu Zakaj ne pišem pripovedovalka maščuje megalomanskemu ljubljanskemu županu, ki ga je obiskala, ko si ni mogla več privoščiti najemniškega stanovanja v Ljubljani (Matković 2022: 146–148), akademiku Janku Kosu (prav tam: 116) in »volovškarski« ravnateljici internata, »paznici Taborišča« (prav tam: 130). Pisatelji so megalomani in egoisti tudi, ko skušajo v literaturi izkazati svoj intelekt (Orwell 2005: 4–5), svojo literaturo navdati z avro večnosti in prestižem mednarodnih velikanov. Ta motiv je v obravnavanem delu povezan z estetskim motivom, ki se v splošnem kaže v esejističnem romanu, v posebnem pa v številnih teoretskih in literarnih referencah. Med zgodovinsko- politične impulze pisateljice lahko gotovo uvrstimo željo po prikazu resnice o lastnem, družinskem in milenijskem življenju ter trpljenju v kapitalizmu. 2 Razredna melanholija in njeni izgubljeni objekti 1 Neoliberalna kulturna etika (Schreiner 2019: 24 –31) nas z asketskim odpove- dovanjem užitkom in s poveličanjem plemenitega značaja trpljenja (Vattimo 2017) oddaljuje od vednosti o njegovih izvorih. Zato se zdi o delu Dijane Matković smiselno razmišljati skozi interpretativni okvir kritične teorije in psihoanalize, ki ga delo samo ponuja v pisateljičinih estetsko-političnih motivih. Melanholija se kaže kot razpoloženje, ki je skupno trpljenju v kapitalizmu in literaturi, vendar o njej po poststrukturalističnem in farmakološkem obratu2 ni enostavno razmišljati. Pravzaprav je lažje pričeti s pharmakonom človeške pisave (Derrida 1998) – s tem zdravilom za neuspešno ponotranjeno vednost in strupom, ki zapisano vednost v pisavi ohrani, a tudi popačeno reproducira. To osnovno izhodišče nam lahko pomaga razumeti vsaj ekspresivni značaj vezi med melanholijo in ustvarjalnostjo, priljubljeno in enigmatično vez, s katero se je že s področij freudovske in lacanovske psihoanalize kulture (ali literature) ukvarjalo več intelektualcev, kot jih lahko tukaj navedemo. Melanholijo se je v zgodovini Zahoda že pred Sigmundom Freudom dojemalo kot razpoloženje, bolezen in temperament, ki nudi privilegirani dostop do ustvarjalnosti in resnice, vendar je šele Freud v eseju z naslovom Žalovanje in melanholija pojasnil njeno libidinalno ekonomijo, begajočo raznolikost njenih simptomov in njeno posebnost v odnosu do žalovanja. Na kratko: žalovanje je boleč, vendar osvobajajoč in končen proces funkcionalne »pozabe« izgubljenega (najpogosteje mrtvega) objekta ljubezni, po katerem je posameznik zmožen ljubezen (poenostavljeno – libido) ponovno 1 Več o žrtveniškem trpljenju v neoliberalizmu v Brown 1995: 109–11, 213–216. 2 V prvi polovici 20. stoletja je bolezen depresije, pomensko sicer zaznamovana z ekonomskim določilom, ki se jo lahko ozdravi z antidepresivi, kot krovni pojem psihiatričnega diskurza nadomestila diskurzivno razpršen ter z intelektualno-ustvarjalnimi sposobnostmi in kulturnim prestižem povezan pojem melanholije, nevroze in histerije (Ehrenberg 2010: 3–14), v 21. stoletju pa je prišlo do porasta v diagnozah in farmakoloških tretmajih depresije (Blazer 2005: 7). 208