Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 književnosti devetdesetih let v monograifji Toma Virka Pod Prešernovo glavo. Virk pri povzemanju značilnosti slovenske književnosti po osamosvojitvi, kot jih tolmači 6 Nadežda Starikova, ugotavlja, da se književnost »ne odreka odnosu do družbene stvarnosti«, ker si tega ne more privoščiti in je zato »prvi problem« »problem preživetja na trgu«, ki povzroča »trivializacijo literature« (Virk 2021: 114). V tej perspektivi se povezanost med literaturo in družbenim kontekstom povezuje s pojavom podobnih težav kot v drugih postsocialističnih državah, in sicer na različnih ravneh širšega družbenega konteksta, nato pa, kot opaža Juvan (2002: 411), v »podobnosti konifguracij« v ureditvi literarnega življenja, ki sta ga zaznamovala »komercializacija, s tem pa tudi sekularizacija književnosti in izginjanje njenih mitsko-ideoloških kolektivnih vlog«. Upoštevajoč omenjene kontekstualne determinante in tudi očitno spremenjeni vlogo in naravo literature žanrski dosežki romana kažejo respektabilno sposobnost prilagajanja; predstavljajo pa tudi kompleksen odziv na aktualno realnost, zato priljubljenost te oblike v zadnjih dvajsetih letih ni presenetljiva. Ob tem nekateri opozarjajo, da bi bilo koristno reaktualizirati povezavo med romanom in meščansko družbo oz. njene rekonstitucije v razmerah tranzicije (Duda 2009: 419). V skladu s tem se sodobna razmišljanja o razmerju med romanom in tranzicijo neposredno dotikajo vprašanj kulturnih transformacij in njihove družbene logike. Roman kot oblika, ki je od industrijskega kapitalizma v 18. stoletju dozorevala in se razvijala skupaj z meščansko družbo, se še danes ne le odziva na družbene in ekonomske spremembe, temveč tudi konstruira meščansko identiteto: »[P]otrošniška družba, sprejeta kot temeljni model demokratične rekonstitucije meščanske družbe, v kateri prevladuje poželenje srednjega razreda, je uveljavila roman kot popularen žanr, ki se piše, objavlja, tiska, bere in zagovarja kot prepotrebna značilnost ‘rekonstituiranega’ (a hkrati javno nenehno izginjajočega in porabljenega!) pripadnika srednjega razreda v postjugoslovanskih razmerah« (Duda 2017: 48). S tranzicijo postavljene nove razmere delovanja so naredile roman za najbolj zaželeno literarno obliko, ki se je tako rekoč brez težav odzvala na zahteve novega časa. Temeljito je spremenila svojo naravo in se prilagodila novemu kontingentu želja in okusa bralca. Pri tem je odziv romana na tranzicijske narative viden že v njegovih tematskih izbirah oz. v podvrstah, ki jih uresničuje, pa tudi v pripovednih strategijah, ki jih uporablja. Prej omenjena vseprisotna komercializacija književnosti je na stežaj odprla vrata oživitvi nekaterih s kanoničnim diktatom zamolčanih žanrov in v duhu vseprisotne demokratizacije odprla romanu pot do širšega bralstva. Prvi relfeks tega je bil mimetični impulz tranzicijske literature, oblikovan skozi komunikativno in dostopno formo. Sledila je vse intenzivnejša produkcija npr. ljubezenskega in kriminalnega, a tudi vedno prisotnega zgodovinskega romana. Na valu postmodernistične dediščine in njene relativizacije mej med visokim in nizkim so omenjene žanrske matrice, pa tudi nekatere druge, po eni strani relfektirale zgoščeno tranzicijsko realnost, po drugi strani pa sodelovale pri vzpostavljanju narativov o njej. No, spremljajoča trivializacija 6 Gre za avtoričino monograifjo Литература в социокультурном пространстве независимой Словении (Moskva: Indrik, 2018). 180