Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 Kot že omenjeno, so se te oznake sodobne literarne produkcije pojavile nekoliko prej v sferi kritike. Tako Jagna Pogačnik v eni od antologij sodobne hrvaške proze (Tko govori, tko piše, 2008), ki je nastala, kot je navedeno v uvodu, prav iz intenzivnih izkušenj literarne kritičarke, zapiše, da smo bili pred petnajstimi leti »priča ekspanziji proznih žanrov« (Pogačnik 2008: 8); hkrati poudarja, da lahko prozne knjige, ki so 3 izšle od leta 1994 do leta 2007, beremo po ključu t. i. »stvarnostne proze«, torej tiste, ki kaže močnejše »zanimanje za stvarnost« (prav tam: 13). Ob tem pa previdno opozarja, da tudi med avtorji, ki jih na prvi pogled lahko vidimo kot predstavnike te tendence (R. Perišić, A. Tomić, J. Mlakić, D. Šimpraga, Z. Ferić ali E. Popović), ni mogoče najti skupnega imenovalca in da zlahka prepoznamo »odsotnost trdne estetske matrice, iz katere izhajajo njihovi rokopisi« (prav tam: 14). Nekoliko prej ista avtorica ugotavlja, da »smo soočeni z nekakšnim ‘razcvetom romana’«, katerega trdna klasiifkacija ni mogoča. Glavni značilnosti sodobne hrvaške proze sta namreč »žanrski pluralizem in sožitje različnih pesniških svetov« (Pogačnik 2006: 76, 79). Prav v primerjavi s temi domnevami Jagne Pogačnik se Uroš Zupan (2011) v neki razpravi že v naslovu sprašuje, »kaj ima status paradnega konja« v sodobni slovenski književnosti in ugotavlja, da je »poezija dosegla svoj visoki čas sredi druge polovice prejšnjega stoletja in je potem sklonila glavo in primat prepustila prozi, najprej kratki in v sedanjosti še poplavi romanov« oz. da gre očitno res za »slovenski romaneskni boom«. Izhodišče te ugotovitve je trditev Alojzije Zupan Sosič o prevladi kratke 4 proze v osemdesetih letih in nato romana v devetdesetih letih in kasneje, o čemer je podala prve sistematične preglede in analize v več svojih študijah in ga opredelila kot »najbolj zaželeno berilo sodobnosti«, kar se jasno izraža z naraščanjem produkcije5 (2013: 11). V tem smislu se tranzicijske transformacije romana umeščajo v čas, »ko so množični mediji postali najpomembnejši za iskanje, prepoznavanje in reprezentacijo identitet ter smisla človekovega obstoja« in ko »monopol tehnoloških medijev […] spreminja proifl bralca«, vloga leposlovne literature se »marginalizira v korist ‘lahke literature’, pod krinko estetskega pluralizma pa se kriteriji kvalitete zamenjujejo s kriteriji uspešnosti« (Zupan Sosič 2006b: 13). Istega leta je podobno diagnozo za hrvaško književnost podal Krešimir Nemec (2006), ki je »postmoderni svet« opredelil kot tisti, ki ne more več braniti »hierarhičn[e] mej[e] med umetnostjo in množično kulturo«, ker v »apologiji potrošništva nenehno išče nove marketinške atrakcije in strategije zapeljevanja množic« in to z enim samim ciljem: dobičkom, ki mu je vse podrejeno: »[M]edijsko posredovanje pri vsiljevanju okusa, trendovska kritika, ki je iz svoje prakse črtala aksiološko komponento, institucije literarnih nagrad, uredniški triki, oglasi, (samo)promocije«.Te jasno prepoznavne značilnosti se kot kontekstualni okvir sodobne književnosti pojavljajo tudi v nedavnem sintetičnem opisu slovenske 3 Tega leta je izšla zbirka Miljenka Jergovića Sarajevski Marlboro, v kateri sta Krešimir Bagić (Od kritičnega mimetizma do interdiskurzivnosti, Sarajevske sveske, 2006) in nato še Jagna Pogačnik prepoznala zametke »stvarnostne proze«. 4 Prim. npr. Kolšek 2010. 5 V primerjavi z osemdesetimi se je število romanov potrojilo, od leta 1990 do 2000 je nastalo ok. 370 romanov, v letih od 1980 do 1990 pa ok. 160, v obdobju od 2000 do 2005 vsako leto izide približno 50 romanov (Zupan Sosič 2006a: 25). 179