Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 Podobno avtorjevo prizanesljivost je zaznati, ko citira namene revije Meddobje. Zanimivo, saj so prav nasprotni tistemu, kar v sklopu uporniške paradigme kot samoumevno zagovarja v kulturi in literaturi SRS. Med citiranimi nameni revije sta namreč najdenje »jasnosti, opore in razvedrila v dneh tako zamotanih miselnih križišč« ter »reševati v književnosti in znanosti, v čustvu in misli krščanske vrednote v času modernih razvrednotenj, kazati smer skozi kaos, skozi to nejasno meddobje« (prav tam: 56). Očitno je torej, da je bilo emigrantski književnosti že programsko preprečeno, da bi dospela do – če naj uporabim Pogačnikove citate z drugega mesta – »nove in svojevrstne občutljivosti sodobnega sveta«, do »obče človeške zavesti«, v kateri je človek »spolzel iz središča stvarstva« in »v zemeljskem prostoru plava kot atom«. Vse to kar kliče po neizprosni kritiki, ki jo Pogačnikova argumentacija pred tem nameni napakam samoupravne stvarnosti nasploh in avtorjem pamlfeta Demokracija da – razkroj ne! posebej. Še več, Meddobju s svojo obrambo katoliškega tradicionalizma pred modernizacijo (oz. pred »modernimi razvrednotenji« in »kaosom«) najbrž bolj kot humanističnim marksističnim avtorjem pamlfeta pristajajo opazke o »klasičnem kulturnem občutju«, togi »hierarhiji dejanj« in anahronističnem zadrževanju »s stoletji posvečenega reda stvari«. Če bi na nazorsko enotnost povojne argentinske emigracije pogledali cinično, je pri roki tudi metafora o »redkem« in »morečem kulturnozgodovinskem in moralnem ozračju«, ki »ne dovoljuje dihanja s polnimi pljuči« – kakršno je Pogačnik uporabil za SRS. (V zvezi s to nazorsko enotnostjo so ilustrativni naslovi pomembnih argentinskih listov še v drugi polovici sedemdesetih let: Duhovno ̌zivljenje, Katoliški misijoni, Svobodna Slovenija, Ave Marija, Glas Slovenske katoliške akcije in Sij slovenske svobode.) Ali torej tako kot pri SRS v prvih povojnih letih tudi pri povojni argentinski emigraciji zaznava »začarani krog samozadostnosti in ideološke izključenosti«? Ali tudi tu govori o podrejanju »enotni miselni strukturi, od katere ni smelo biti oddaljevanj in odstopov«, kot ga pripiše pisanju v prvih povojnih letih (prav tam: 32)? Ideja zdomskih literatov, da »je pravi kulturni delavec vedno prinašal tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu« (prav tam: 56), bi zlahka trčila ob Pogačnikov zgoraj citirani zadržek, da sta »celovit človek v delovanju in zgrajen vrednotenjski sestav« zgolj »lepi načeli, ki pa ju je življenje v XX. stoletju že zavrglo«, saj da »nimata podpore v življenjski praksi«. A ne samo da literarni zgodovinar pri zdomski literaturi ne izpostavi ničesar od tega – leta 1972 ugotavlja, da je zgoraj naznačena opredelitev Meddobja »dovoljevala širino in odprtost« (prav tam). Ali, splošneje, argumentacija v ZSS tudi literarni (ne)razvoj povojne slovenske emigracije v Argentini izpostavi kot zgodbo o (ne)uporu proti povojni okorelosti in 5 ideološkemu pritisku? Nič podobnega, o kakšnem političnem razvoju ali večjih trenjih 5 Janko Kos (1996: 194) literaturo povojne slovenske emigracije v Argentini ocenjuje trezneje od Pogačnika. Z izjemo izjemnega romana Zorka Simčiča Človek na obeh straneh stene (1957) jo odpravi razmeroma na hitro: »V sicer dovolj številnem krogu slovenskih emigrantskih piscev zaradi zvestobe temu izročilu [namreč ‘desnega krila’ slovenskega katolištva] ni moglo priti do večjih razvojnih premikov, ki bi bili pomembni tudi za duhovno dogajanje v matični domovini.« 170