Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 tržne deregulacije, posledične nepredvidljivosti in rastoče tekmovalnosti (skratka do odpovedi nekaterim predhodnim socialističnim izhodiščem) je ob še ne povsem preseženih vojnih travmah najbolj odgovarjala temačna modernistična literatura. Pri tej je bil konlfikt z oblastjo še najvidnejši, a je likovna senzibilnost, podobna njihovi, od tedaj odločilno oblikovala vizualno podobo socialističnih spomenikov ne le v SRS, temveč v več državah socialistične Evrope. Z nadaljnjim stopnjevanjem tehnokratizacije oz. liberalizacije ZKJ ter vzporedno politične in tržne decentralizacije in potrošništva, z bledenjem socialističnega humanizma in rastočim blagovnim fetišizmom (ter s stopnjevanim kulturnim odpiranjem na Zahod) v javnosti so se skozi šestdeseta leta estetski izrazi množili in diverziifcirali. Od srede desetletja so se številni mladi avtorji, ki (tako kot glavnina tehnokratskih politikov v ZKJ) grozot fašizma in vojne niso doživeli, navduševali za razsrediščeno literaturo, ki fetišizira stvari (= objekte), pozornost za človeka (= subjekt) pa razumeli kot prazni »humanistični« sentimentalizem. Tovrstno prekrivanje se neha šele s postmodernistično literaturo, ki vsaj navidezno ne odraža teženj ali učinkov novega kurza ZKJ (s katerim pa v zgodnjih sedemdesetih letih časovno skoraj sovpade). Pogačnik povezav med literarnim razvojem in transformacijami ZKJ ne ignorira kot nekateri drugi literarni zgodovinarji. Tvorne pogojenosti slovenskega literarnega razvoja s političnim ne zanika (Pogačnik 1972: 16, 27). Toda pojavitev »evropske«, »svetovljanske« ali kar »obče človeške« zavesti, simptomatično, večkrat izpeljuje iz upora inherentnim težavam samoupravljanja oz. »nekih izmaličenj socialistične prakse« (prav tam: 18) – ne da bi dodal, da so prav kritike dotedanjih političnih praks največkrat motivirale tudi spremembe kurza ZKJ. Po koncu daljšega pasusa, ki z ekvidistanco neprizanesljivo in nesistematično šiba različne protislovne socialne procese v SRS (od ukrepov proti Kocbeku in Perspektivam do agrarne politike), zapiše: »Opisane in njim podobne napake [socialističnega razvoja] so prinašale nezaupanje in sejale dvom. Človek je polagoma nehal verjeti na besedo, znova [!] se je znašel v položaju, da poskuša sam izbirati in ocenjevati, kar pa se spričo opisanih razmer vedno ne posreči […].« Členek »znova« znova implicira (in argumentacijo znova kaže kot ne dovolj kritično), da je bil povojni optimistični sentiment na Slovenskem le začasna zmota, ko je bilo (menda ne prvič v slovenski zgodovini?) treba »verjeti na besedo« in po kateri se lahko »človek« vrne k (predsocialističnemu?!) samostojnemu odločanju – in z njim povezani svetovljanski »brezperspektivnosti«. Zavračanje avantgarde z generacijsko pogojenih stališč številnih socialistov, ki so delovali med obema vojnama, Pogačnik tako kot praktično vsi literarni zgodovinarji in tisti literati, ki so bili rojeni po vojni, pojmuje kot kilav anahronizem brez družbene funkcije. V pamlfetu Demokracija da – razkroj ne!3 vidi zgolj »klasičn[o] kulturn[o] občutj[e], ki brani humanizem, kar pomeni sklop idealnih vrednot, katerih praktični 3 Nota bene: prav Pogačnikov oster napad na pamlfet več avtorjev (ki se ga izključno zaradi dramatičnega učinka pogosto izenačuje z oifcialnim slovenskim stališčem) v prestižni, referenčni literarnozgodovinski študiji, izdani leta 1972 pri eni od osrednjih slovenskih založb, dokazuje, da ga je pristojna stroka, tj. oifcialna slovenska literarna zgodovina, že sočasno sprejela na nož. 167