Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 2.1 Perspektive »obče človeške zavesti« ali brezperspektivnost »zahodno- evropskega in ameriškega sveta«? Čeprav je osma knjiga ZSS iz leta 1972 obravnavala literaturo vse od konca druge svetovne vojne, že njen podnaslov (Eksistencializem in strukturalizem) kaže na njen raziskovalni poudarek (pri čemer Pogačnik krepitev formalne inovativnosti inovativno poveže z vplivom francoskega iflozofskega strukturalizma). V tem smislu sledi poti, »ki vodi v razbijanje in ukinitev tradicionalnega« (Pogačnik 1972: 9) oz. »[o]dvrnitev od vnanjega sveta in problemov družbenosti« (prav tam: 24) oz. stopnjevan »[v]dor iracionalne nemoči v ustvarjalčevo razmerje do sveta« (prav tam: 27). Za nas je posebno zanimiv čas po letu 1960, ko »se je svet slovstvenih nasprotij in razhajanj naglo poglabljal in vsebinsko širil« (prav tam: 10). V tej liniji je morda res tudi, da je pri Šalamunu ta miselnost »dosegla skrajno stopnjo dosedanjega razvoja« (prav tam: 12). Zagotovo drži ugotovitev, da je »[r]azpon, ki sega od Krakarjeve pesmi do pravkar navedenih [Geistrovih] stihov«, »tako rekoč neizmerljiv, vsekakor pa je za dvajsetletno dobo več kot nenavaden« (prav tam: 14). Argumentacija pa kmalu postane precej bolj apodiktična. Pri tem se nasloni na politično imaginacijo, ki zaostaja za estetsko ter omenjeno »mišljenje o književnosti v celoti« in »zadevo sveta v celoti« postavi v drugačno luč. Z opisanim lokom, ki ga je Pogačnik pred tem, kot smo videli, razglasil za le eno linijo literarnega razvoja, naj bi »slovenska kulturna zavest« postala nič manj kot »obče človeška« (prav tam: 17). Pogačnik ta smeli determinizem utemeljuje z globalnim kontekstom; slovenska literatura naj bi se čedalje bolj trgala od provincialnih obrazcev in se vključevala v svetovno literarno dogajanje. Modernistična in neoavantgardna literatura naj bi tako ustrezali »novi in svojevrstni občutljivosti sodobnega sveta«. V tej je človek »neopazno spolzel iz središča stvarstva«, saj je »vržen v zemeljski prostor, v katerem plava kot atom« (prav tam: 16). Človek se ni le umaknil iz središča pozornosti, temveč so »bivanjske in moralne spremembe […] prinesle občutek, da je brez središča« tudi sam (prav tam: 17). 2 Ta navidezno univerzalistična in kozmopolitska utemeljitev pa takoj zatem dobi znatno ožji okvir: »Slovenski povojni zanos se je srečal z orisanim razvojem zahodnoevropskega in ameriškega sveta: perspektiva je zadela ob brezperspektivnost.« (prav tam; poudaril A. J.) Kaj to pomeni? Da je predhodni oris »svetovnega« literarnega dogajanja in »obče človeškega« stanja duha predvsem odslikava dogajanja (ali bolje, zamišljenega, zaželenega dogajanja) v Zahodni Evropi in ZDA – in ne v svetu kot celoti. Implicira pa tudi zgovorno konotacijo: da je iz centrov importirana brezperspektivnost več vredna (ali pa vsaj bolj obče človeška) kot lokalna, provincialna 2 Ta je najbrž posledica Pogačnikovega (1968: 5) teleološkega zastavka iz prve knjige ZSS, po katerem je »osrednje kulturnotvorno načelo« prav »spopad med različnimi zgodovinskimi silami in integracijsko težnjo, ki je prevzemala ter gibala slovstvo in usmerjala kulturno zavest k univerzalnosti in sklenjenosti slovenskega besednega ustvarjanja«. Teleološko zasnovo celotne zbirke tu puščam ob strani, je pa že bila podvržena kritiki (Pogačar 2008). 163