Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 knjige referenčne Zgodovine slovenskega slovstva (ZSS) Pogačnika in Franca Zadravca (ki je napisal peto, šesto in sedmo). Zadnja knjiga je leta 1972 izšla pri mariborskih Obzorjih, naslednje leto pa se je obravnavana študija znašla tudi v enojnem knjižnem izboru iz zgornjih osmih knjig. Odločitev za obravnavo prav njegove argumentacije je konec koncev povezana tudi s temo letošnjih Obdobij. Pogačnik se je namreč v ZSS izkazal kot izjemen literarnozgodovinski sintetik, njegove študije nasploh pa neogibne za vsakogar, ki preučuje družbene in druge kontekste slovenske literature. Treba se je strinjati z oceno Gregorja Kocijana, leto zgodnejšo od zadnje knjige ZSS: Iz celotne Pogačnikove obravnave slovstvene preteklosti [do vključno petega zvezka] je razvidno, da pojmuje funkcijo literarnozgodovinske razlage zelo kompleksno in da je po njegovem mogoče izreči literarnozgodovinsko sodbo o posameznih slovstvenih pojavih šele po njihovi razčlenitvi z najrazličnejših vidikov in ob upoštevanju vseh konstituirajočih prvin in silnic. Zato bi upravičeno lahko rekli, da je za Pogačnikov način obravnavanja slovstva značilna integralnost, saj mu ne zadošča npr. samo sociološki vidik razčlenjevanja, ali zgolj vsebinsko-idejni ali stilno-kompozicijski itd., marveč šele vsi ti in še drugi skupaj omogočajo tolmačenje in verodostojno določanje pomena in vrednosti literarnega pojava in ustvarjalnega dosežka. (Kocijan 1971: 36) Prestižnost Pogačnikove periodizacije posredno potrjuje nenavadno dejstvo, da je z minimalnimi dopolnitvami leta 2011 odprla še eno temeljno literarnozgodovinsko študijo več avtorjev, Slovensko knjǐzevnost III. Četudi v njej – kot sem izvedel iz prve roke, zaradi uredniških težav – zmanjkajo kar štiri desetletja razvoja poezije, ki jih je na nekaj straneh ohlapno skiciral Denis Poniž, se je Pogačnikova študija z minucioznim in niansiranim opisom slogovnih sprememb in idejnega ozadja poezije do konca šestdesetih let očitno izkazala za celovitejšo od vseh nadaljnjih. Pogačnik periodizacijo vključi slikovito, z zgovornimi pesniškimi odlomki od Krakarjeve pesmi V vzponu mladosti (1949) do pesniške črepinje Iztoka Geistra Plamna iz Pegama in Lambergarja (1968). Njegova pestra estetska imaginacija njegovim slogovnim preferencam navkljub dopušča vživljanje v pogoje in zahteve, na katere so odgovarjali izmenjujoči se estetski tokovi – četudi to vživljanje sledi eni sami liniji. Avtor pošteno poudari, da »omejevanje na izbrane miselne in duhovne komplekse ne more razodeti vse celovitosti in raznovrstnosti slovstvenega dogajanja«. Kljub temu se je mogoče strinjati, da to »sicer metodološko (in mogoče tudi spoznavno) vprašanje […] zadeva mišljenje o književnosti v celoti« (Pogačnik 1972: 7). Pridružiti se je mogoče tudi nekoliko poznejši, še ambicioznejši misli: »Danes je postalo jasno, da sta kultura in civilizacija zadeva sveta v celoti.« (prav tam: 22) ki ga je po nekaj letih nadomestilo (čedalje bolj) opozicijsko pisanje. Da bi izostril manihejsko kritiko »komunistične oblasti«, iz Duhovne zgodovine izgine tudi njegova starejša ugotovitev, da smo v Sloveniji šele po letu 1950 »začeli dobivati prevode pomembnih predstavnikov moderne poezije, romana in dramatike, ki so sicer na evropski slovstveni razvoj vplivali že od prve svetovne vojne naprej« (1979: 375). V nasprotju s Pogačnikom Kos ne omenja hladne vojne in gibanja neuvrščenih, razvoj povojne literature pa skoraj povsem odveže od razvoja samoupravljanja in ga poveže z razvojem lokalnega liberalizma (»svobodomiselstva« oz. »svobodomiselnosti«). 162