Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 kakršno se ta periodizacija utemeljuje, niso nujno nevtralni. Včasih predvsem krepijo manihejski predsodek o »dobri« in »napredni« modernistični literaturi v »boju« proti »slabi«, »konservativni« komunistični »partiji« – kar dejansko kompleksno dialektiko med demokratično politično kulturo Zveze komunistov Slovenije (ZKS) in bolj ali manj apolitično literarno prakso splošči v (senzacionalistično nespravljiv) agon. V slepi pegi takšnih naracij ostane analitično najbrž najzanimivejše: npr. to, da sta se socializem v politični praksi in modernizem v literarni zasnovala, razvijala in propadala tako rekoč sočasno; še bolj pa to, da so prav institucije Socialistične repub like Slovenije (SRS), ki jih uporniška paradigma predstavlja kot coklo raz- voja literature, osrednjim literarnim ifguram desetletja omogočale izhajanje v osrednjih javnih založbah v velikih nakladah in vidnost v medijih. Poudarek na javni izobrazbi in prisotnosti kulturnih polemik v javni komunikaciji je tem ifguram – v skladu z urejeno zaposlitveno politiko – omogočal tudi reden dotok novega bralstva. Kljub temu navidezno nedolžnemu spregledu, če ne ravno zaradi njega, pa imajo literarnozgodovinske analize, utemeljene na uporniški paradigmi, lahko kontraproduktiven učinek na javno spominjanje in njegove sinteze. Simpatije do uporništva, napredka in človečnosti so namreč ideološko zoperstavljene prav tistim gibanjem, ki so se svetovni hegemoniji uprla v imenu naprednejše in bolj človečne družbe. (Tako se, tudi če to ni bil vedno njihov namen, danes lepo vklapljajo v dogme antikomunistične akademske paradigme.) Zato ni odveč, da poskušamo takšne spreglede in druga nekonsistentna ali ne povsem relfektirana mesta nazorsko uokviriti. Pogosto se zdi, da je uporniška paradigma, tj. tista, po kateri je povojni slovenski literarni kanon rasel izključno v konlfiktu z rigoroznim komunističnim sistemom, stvar revizij literarnega kanona v neoliberalni slovenski družbi po letu 1990 ali tik pred tem. A že ob bežnem pregledu starih literarnozgodovinskih knjig lahko ugotovimo, da se je uporniška paradigma formirala – in bila v literarni vedi kanonizirana – vzporedno z »uporniško« literaturo, torej še globoko v samoupravni socialistični družbi povojnih desetletij. 2 Jože Pogačnik v Zgodovini slovenskega slovstva 8: uporniška paradigma kot postopna univerzalizacija literature Naj poudarim, da vsestranski literarni zgodovinar Jože Pogačnik ni edini, ki je razvoj slovenske povojne lirike oz. literature nasploh interpretiral v zgornjih etapah. Pogačnikovo utemeljitev te periodizacije sem izbral zaradi njene zavidljive tehtnosti 1 in poglobljenosti, a tudi širše relevantnosti. Pojavila se je na začetku osme (zadnje) 1 Pogačnikova utemeljitev periodizacije npr. v konkretnosti, pa tudi niansiranosti in tenkočutnosti za literarne in politične transformacije presega tisto, ki jo izkazuje Duhovna zgodovina Slovencev Janka Kosa iz leta 1996. Kos v tem delu celotno državno infrastrukturo med letoma 1945 in 1991 dosledno in nediferencirano imenuje »komunistična oblast«, literarni pojavi pa se mu brez izjeme zdijo relevantni toliko, kolikor se ji zoperstavljajo. Pri tem Kos zamolči tudi nekatere svoje zgodnejše pomembne ugotovitve. Medtem ko je konec sedemdesetih let umetelno razločeval med socialističnim in socialnim realizmom, na katerega se je naslonil »[m]lajši rod, ki je nastopil okoli 1950« in je bil po številčnosti »eden najmočnejših povojnih rodov« (1979: 377), poldrugo desetletje zatem v Duhovni zgodovini ni ne duha ne sluha o tem močnem »rodu« – izpostavljen je le vsiljen socialistični realizem povojnih let, 161