Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 čedalje bolj porazgubljal. Naposled so neoavantgarde brezosebni svet predmetov, ki so ga predhodni modernisti videli kot pretnjo subjektu, povsem ponotranjile. Ta razvoj, ki je sicer konsistenten in mu ne gre oporekati, je v mainstreamovski literarni vedi pojmovan kot logičen, kot edini smiselno razviden – in zato edini, ki mu literarna zgodovina lahko sledi. Opiral naj bi se na razvoj v svetovni književnosti. Tam naj bi se s stopnjevanjem modernizma vse bolj izgubljala vsakršna oprijemljiva resničnost zunaj subjekta, čemur so botrovale vse hitrejše družbenozgodovinske spremembe. Prav tako kot siceršnje slovensko zgodovinopisje o Socialistični federa- tivni republiki Jugoslaviji (SFRJ) tudi dobršen del literarne zgodovine v glavnem izhaja iz naracije, po kateri so se skozi desetletje in pol literarni tokovi vse uporneje odmikali od »zapovedanih« in »okorelih« »partijskih« kulturnih politik. To naracijo imenujmo »uporniška paradigma«. Tovrstno naziranje v omejenem smislu drži. A pri poskusu, da bi skozenj razumeli celotno pesniško ali celo kulturno produkcijo nekega obdobja, se hitro znajdemo pred vrsto epistemoloških težav. Najprej: čeravno je izpostavljeni trend dovolj jasen, to ni bila edina razvojna linija povojne slovenske poezije. Svojstven pristop k pisanju (in kajpak branju) poezije, kakršen se je pojavil v vsaki etapi periodizacije, se je reproduciral tudi potem, ko se je nekje drugje pojavil nov, saj je vsaj od intimizma vsak naslednji pristop zadeval ožjo publiko. Povedano nekoliko drugače: Krakar, Zajc in ohojevci so pisali za različne publike, ki niso bile enako številčne in v javnosti niso bile enakomerno zastopane. Med tistimi, ki so okoli leta 1950 navdušeno brali graditeljsko poezijo, so bili 20 let pozneje občudovalci Geistra najbrž v manjšini – nekaj pa jih je zagotovo bilo. Ob tem je pomembno, da okoli leta 1970 ni bralo in pisalo manj, temveč več ljudi kot okoli leta 1950. Kakšno poezijo so pomnoženi bralci torej brali? Bi morali reči, da se je slovensko literarno bralstvo postopoma odmikalo od glavnega pramena poezije? Če torej fokus z inherentno estetskih prestavimo na socialna vprašanja, se razkrije prva analitična vrzel periodizacije, njen elitizem. Klasična periodizacija namreč od množičnega vrenja ljudske ustvarjalnosti v štiridesetih letih spelje linijo k hermetični literaturi, omejeni na tanko plast mlade mestne inteligence. Celovitosti takšne periodizacije pa ne nasprotuje le vrzel med konstantno rastočim številom bralcev in hkratnim tanjšanjem občinstva osrednjega razvojnega loka. Težava je tudi, da jo je, če sledimo njeni lastni paradigmi, nemogoče nadaljevati kaj dlje od prve polovice sedemdesetih let, ko se je oblikovala. Konec koncev je tistih, ki navdušeno beremo umotvore tedanje pesniške neoavantgarde, že vsaj od naslednjega desetletja dovolj malo, da takšen teleološki recept težko sprejmemo brez zadržkov. Dalje in še pomembneje: čeravno to ni razvidno na prvi pogled, so utemeljitve omenjene periodizacije globoko evropocentrične: s kriteriji, prekaljenimi v zahodnih imperialističnih in kolonialnih silah, vrednotijo poezijo (z njo pa diskretno celoten kulturni razvoj) države, ki se je imperializmu in kolonializmu odpovedala, kot bi bili ti kriteriji vedno objektivni in obče veljavni. Da bi to utemeljil, bom okvirno predstavil primer reprezentativne in vplivne obravnave povojnega literarnega razvoja in ga presojal v luči globalnega literarnega dogajanja. Izkazalo se bo, da učinki teleološke naracije, s 160