Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Skupnost nastopajočih in publike pa proizvede tudi igra Vročina Žige Divjaka, ki jo analizira Mateja Pezdirc Bartol. Divjak kritiko kapitalizma artikulira z okolijsko tematiko in simultanostjo raznolikih gledaliških strategij. Namesto zgodbe z dialogi predstava učinkuje s podobami, skandiranje izbranih izsekov iz dokumentarnega materiala pa tvori zvočno pokrajino. Zadnji prispevek v tem poglavju obravnava dramo Sedem dni, ki jo je Divjak napisal s svojo stalno dramaturginjo Katarino Morano. Nina Žavbi in Martin Vrtačnik v precep vzameta karakteristično pogovorno ljubljanščino, v kateri je drama že v scenariju začrtana do detajlov in tudi izvedena. Dramo postavita v kontekst dozdajšnjih odrskih rab ljubljanščine. Tretje poglavje tega sklopa osvetljuje sodobno zamejsko literarno dogajanje. Jadranka Cergol piše o najnovejši slovenski literaturi v Italiji. Tudi v literaturi avtorjev, starih do 29 let, lahko najdemo stalne teme italijanskega zamejskega pisanja, mdr. medkulturnost, hkratno navezanost na prostor in jezik (štirje od petih obravnavanih avtorjev pišejo samo v slovenščini) ter zgodovinski spomin, iz pisanja pa sta izginila občutek ogroženosti in še nedavno tematizirana jezikovna nesproščenost. Vilma Purič se posveča reprezentaciji upora in svobode v treh tržaških slovenskih romanih, ki so v nasprotju s Pahorjevimi in Rebulovimi bolj subjektivni; kolektivna usoda skupnosti se ne ujema več nujno z bivanjsko logiko posameznika, kar jih bliža modernizmu. O Nǒzu in jabolku (1980), prvem in najbolj tržaškem romanu tja priseljene slovenske pisateljice, piše tudi Alojzija Zupan Sosič. Opozarja na inovativno artikuliranje anksiozne ujetosti, ki v ničemer ne zaostaja za klasiki modernizma in eksistencializma. Tretjeosebna pripoved prikazuje tesnobno in hkrati resignirano Herto, ki skozi prevpraševanje avtentičnosti v absurdnem svetu odpira ključne eksistencialistične teme, ki jih zabrisovanje fabule zapelje v radikalno brezperspektivnost. Zaradi vsega tega bi si pred desetletjem umrla pisateljica po mnenju avtorice prispevka zaslužila vidnejše mesto v slovenskem literarnem kanonu. Nadaljevanje poglavja je posvečeno avstrijskim zamejskim avtorjem. Andrej Leben pod drobnogled vzame izbiro jezika slovenskih koroških literatov. Opaža razliko med manjšinskimi avtorji in tistimi, ki so se iz Slovenije na avstrijsko Koroško preselili naknadno. Dilema o pisanju v nemščini ali v obeh jezikih se je med mladjevskimi pisci druge generacije pojavila že sredi osemdesetih let, večjezičnost pisateljev pa se je naposled uveljavila šele po letu 2010. Za mlade koroške slovenske pisce Leben ugotavlja, da je njihova izbira jezika odvisna od življenjskega sloga, socialnih krogov in subjektivne izbire, da pa (drugače kot trdi Jadranka Cergol za najmlajše italijanske manjšinske pisatelje) njihovo znanje slovenščine peša. Na dvojezično pisanje novih generacij opozarja tudi Monika Podlogar, ki v poeziji treh mladih koroških slovenskih piscev odkriva tematiziranje postmodernega življenjskega sloga. Na podlagi odlomkov iz slovensko pisane poezije prepoznava speciifčno artikulacijo iskanja identitete, osamljenosti in družbene kritičnosti. Povedno je, da tudi mlade koroške manjšinske pesmi v glavnem niso vedre. Sklop zaključuje poglavje z enim samim prispevkom, ki sodobne slovenske situacije ne opazuje skozi literarno produkcijo, temveč skozi jezikovne politike. Aljanka Klajnšek preučuje status prevajanja v razvojnem in proračunskem načrtovanju Republike Slovenije ter 14