Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 42_listanje:
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426
Simpozij OBDOBJA 42 ata« (prav tam: 66). Deklica razume razliko med odraslim in otroškim svetom. Vé, čigava je odgovornost, kateri del življenjske realnosti pripada otroku in kateri del – razpolaganje z denarjem – odraslemu. Pregljevi otroci nastopajo kot orodje (beraček), kot nadloga (sin) ali kot pomanjšani odrasli (hči). Bili so vzgajani z grobostjo in moraliziranjem. Drami Trudni zastori (1924) in Upornik (1926) Slavka Gruma sta si podobni 2 v številnih sestavinah; obe tudi tematizirata umor matere majhnega otroka kot posledico nevzdržnosti prosto lebdeče tesnobe ali celo disociacije, ki prežema glavne junake. Od kod je priplavala dušeča tesnoba, ki je zakrila »sonce« (Grum 1957a: 318) in v Trudnih zastorih preplavila »boemsko družbo brez moči za zdravo življenje« (Legiša 1969: 239) ali v Uporniku zapitega slikarja Madona? Slikarjevo življenje je njegova mati »brutalno zahtevala […] zase« (Grum 1957b: 345), zato se mora odpovedati ženski, ki jo je ljubil. Ko pozneje zagleda to žensko z njenim otrokom, jo skrivoma nariše. Morda zato, da bi jo po tej poti zadržal zase? Odtlej riše samo mlade matere z otroki. Vanje projicira lastno simbiotično, odvisniško razmerje z materjo – Madono z otrokom Madonom v naročju. Maščevalne misli do matere, na katere se pripnejo občutki krivde, potiskajo odraslega Madona v tesnobna občutja. Da bi se rešil obsesije, brezizhodnih ponovitev v ustvarjanju, najprej (v Trudnih zastorih) zgolj fantazira, nato se (v Uporniku) odloči za umor naključne matere. Grum rešitev vidi v zločinu, ki bo opolnomočil večno krivega. Madona je v pričako- vanju katastroifčnega dogodka, ki bi sprostil napetost: »Venomer mi je, da se mora vsak hip nekaj zgoditi, da bo tisto zelo grozno, ali potem – potem bo že slednjič konec« (prav tam: 322). Tesnobnost subjekta je pregosta in umor se (v Trudnih zastorih in Uporniku) uresniči. Z umorom postane Madona resnično kriv, tesnobno stanje, ki ga je prej dušilo, izgine: »Slikar (naenkrat sproščen, z blaženim nasmehom na ustih): Človek – mora – zadihati – slednjič že nekoč zadihati!« (Grum 1957b: 349). Zločin naredi Madona krivega in ga razreši tesnobnega konlfikta, v katerega je nemočno ujet. In ime Madona gotovo ni izbrano naključno. Na simbolni ravni hkrati z materjo ubije še sebe – napravi samomor. Z Madonove perspektive ni rešen le on, temveč tudi otrok, ki je ostal brez matere. Njegovo dejanje prepreči, da bi se zloraba ponovila. To je Madonov oz. Grumov etični klic: »Dà, to, da so matere naše največje dobrotnice in jim moramo biti večno hvaležni, je […] ena izmed laži iz šolskih čitank« (Grum 1957b: 345). Karajoč četrto božjo zapoved izpostavi še lažnivost odraslih: »Ali še niste opazili, da se podeduje med ljudmi čudna tradicija, da morajo odrasli otrokom vedno lagati? […] Groza nas je, taka groza pred vsem, da z ganljivo vnemo hitimo otrokom svet nalagáti, da jih vsaj za par let očuvamo pred jadom« (prav tam). Tudi Freud (2006: 10, 12) pogreša odkritost odraslih do otrok in ugotavlja vzroke za njeno umanjkanje: »Nedvomno odrasle k ‘skrivnostništvu’ pred otroki navajata zgolj običajno krepostništvo in lastna 2 Milan Pritekelj (1957: 447) ugotavlja, da je v Uporniku Grum snovno »posegel v neobjavljene Trudne zastore, jim skrčil II. in III. dejanje, prenesel dogajanje v Ljubljano«, Trudni zastori pa naj bi se dogajali na Dunaju (prav tam: 446). 120