Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 39_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368
Simpozij OBDOBJA 39 (ekspresivno) zaznamovan (gl. npr. Kalin Golob 2005: 87‒88). Po Toporišiču (1992: 238; 2000: 30‒31) so za publicistični jezik značilne funkcijskozvrstno zaznamovane 3 prvine oz. jezikovne zgradbe v publicističnih besedilih. To so predvsem prvine jezikovnih ravnin, ki pozornost naslovnika pritegujejo zlasti z nenavadnostjo prvin slušne ali vidne strani jezika, pregibnih in tvorbenih morfemov in morfemskih zvez, s posebnim besedjem in živogovorno skladnjo, oboje prav rado čustveno ali eksotično obarvano. V nadaljevanju se bomo osredotočili predvsem na vprašanje rabe »živogovornih« prvin v izbranih publicističnih besedilih in vprašanju (namernega) neupoštevanja členitve po aktualnosti zaradi pritegnitve naslovnikove pozornosti. Ker pa so tovrstna vprašanja tesno povezana z vprašanjem knjižne norme, njeno rabo, s kriteriji opredeljevanja določenih jezikovnih prvin za stilno zaznamovane, se bomo ustavili še pri opredelitvi anormativizma. 2 Jezikovna izbira in razumljivost Ena izmed ključnih lastnosti sodobne družbe in, ožje gledano, tudi rabe jezika je možnost izbire, ki izpostavlja enakovrednost različnih variant in nujnost opisa vsake izmed njih. Slednje je lahko sicer nemalokrat vir težav, saj lahko kodiifcirano soobstajanje različnih variant poleg možnih pozitivnih učinkov predstavlja tudi ovire za uspešno sporazumevanje. Raba jezika oz. izbira katerega koli jezikovnega sredstva je torej subjektivno dejanje. Govorec/pisec je tisti, ki pragmatično presodi, katera jezikovna in nejezikovna sredstva bo uporabil in na kakšen način ter navsezadnje tudi, ali je raba izbranih jezikovnih sredstev ustrezna oz. neustrezna. Svobodno odločanje o ustrezni rabi katerega koli jezikovnega sredstva, katere koli slovnične oblike itn. je temelj anormativizma. Skupna norma je sicer dobrodošla, ni pa zavezujoča. To velja na vseh socialnozvrstnih in funkcijskih ravneh rabe jezika. Seveda se pri tem odpirajo številna vprašanja, ki so vezana tako na rabo uradnega in državnega jezika kot tudi učnega jezika. Kot je bilo že nakazano, pojem jezikovne izbire posega tudi na področje kategorij razumljivosti in razumevanja, zato se bomo na kratko ustavili še pri njuni opredelitvi. S kategorijo razumljivosti se je ukvarjala npr. Ferbežar, ki razumljivost opredeli kot formalno lastnost besedila, ki ji je mogoče določati stopnje, hkrati pa razumljivost določa uporabnik jezika s svojimi izbirami (Ferbežar 2012: 117‒125). Novinarsko besedilo je po intenciji enopomenska pisna jezikovna in graifčna celota v množično komunikacijskem dejanju, katere funkcija je ažurno sporočanje o aktualnih dogodkih (pojavih) družbeno konstruirane stvarnosti tako, kakor so se ti dogodki zgodili v okviru kolektivnih mehanizmov percepcije, z določitvijo kraja, časa in nosilca ali nosilcev dogajanja, ki morajo pripadati skupnemu referencialnemu univerzumu sporočevalca in naslovnika. (Košir 1988: 16‒23) Publicist se obrača na javnost kot osebnost s svojim individualnim stališčem, ki se z javnim mnenjem sklada ali pa je z njim nalašč v nasprotju. Pisano je v prvi osebi, v avtorskem stilu, gre za osebno interpretacijo. (Košir 1988: 21) 3 Besedilo, značilno za publicistične vloge, npr. novica, kratka novica, reportaža, poročilo, intervju, ocena, recenzija, polemika, tudi esej itn. (Toporišič 1992: 238) 52