Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 39_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368
Simpozij OBDOBJA 39 slovenskem jeziku.« (Purič 2018: 5) Že pri nekaterih avtorjih starejše (npr. Ivan Tavčar), predvsem pa srednje generacije Slovencev v Italiji je bilo mogoče opaziti znaten premik v smeri izbire obeh jezikovnih kodov pri pisanju (tako npr. pri Dušanu Jelinčiču, Tatjani Rojc, Eleni Cerkvenič, Mihi Obidu, Vesni Primožič in Liliani Visintin) ali pa v smeri izbire izključno italijanskega knjižnega jezika (npr. Claudia Voncina in Nelida Ukmar) (Bandelj 2009), tako da se je ta premik začel že prej, pri mlajši generaciji je iz golih številk kvečjemu opaziti zaustavitev ali nazadovanje tega pojava, saj se še vedno velika večina avtorjev odloča za pisanje v slovenskem knjižnem jeziku, nekateri uporabljajo oba jezika, samo v enem primeru pa je prisotna samo italijanščina. Izbira jezika se pri vseh omenjenih avtorjih zdi pravzaprav naravna: ne gre več za ideološko ali politično izbiro, temveč za izbiro jezika, ki je posamezniku bližji. Jezik ni več vrednota, temveč orodje, s katerim razpolagajo: Priznati moram, da nimam še razčiščenega mnenja o svojem odnosu do pisanja v italijanščini ali slovenščini. Oba jezika sta zame orodje, s katerim lahko svoje ideje prelijem v vsakomur razumljivo zgodbo. Ne mislim pa, da bi z rabo jezika zanikal ali potrdil svojo narodno pripadnost. V svojih nastopih sem večkrat poudaril, da je pravzaprav zgodba, ki določa jezik. Če bom pisal nekaj o Trstu, se tekst rodi v slovenščini. V italijanščini zveni moj opis Trsta zlagan in patetičen. Z leti sem opazil, da se dramski teksti razvijejo hitreje v slovenščini, zadnje čase celo v nemščini. Fantastične in nadrealistične zgodbe pa se prilegajo italijanski sintaksi in besedam. Vprašanje abstrakcije jezika v družbi, ki komunicira v glavnem preko vizualnega, ustvarja še večji izziv avtorjem, da se poslužijo kateregakoli jezika in se dotaknejo zamolčanih (torej nevidnih) globin človeka. (Pison 2018: 10) 4 Odnos do jezika kot vrednote Že Smotlak (2016: 219) v raziskavi o narodni identiteti v sodobnem slovenskem romanu v Italiji ugotavlja, da avtorji mlajše generacije »o slovenskem jeziku in njegovi narodnoidentiifkacijski vlogi ne razmišljajo več.« Večjezičnost sprejemajo kot dejstvo, tako kot sprejemajo kot dejstvo, da v Trstu živijo nekateri, ki govorijo slovensko, drugi italijansko, spet tretji pa druge jezike. V kratki zgodbi Primoža Sturmana Anna in jaz protagonistka kratko malo sporoči: »Jaz sem Slovenka, Anna pa je Italijanka« in s tem se vprašanje jezika tudi zaključi. Občasno je v nekaterih odlomkih opaziti rabo narečnih ali tujih izrazov, ki služijo temu, da bi besedilo zvenelo sočno in pristno, kot npr. v Sturmanovi zgodbi Igra z ognjem, ko opisuje govorice v tržaškem mestnem središču, »ko marsikomu v vinskem opoju uide tisto, kar mu čez dan v javnosti ne sme. Maledeta quela barca … Preklemana barka …« (Sturman 2018: 30). Podobno velja za protagonista Sancinovega romana Nekje sredi vročine, ki se v poletnih mesecih potepa po evropskih prestolnicah in pravi: »‘Guten Tag’, sem rekel in se jim nasmehnil. ‘Ich Luca.’ ‘Jaz sem Jürgenov prijatelj iz Italije,’ sem rekel po angleško […] eden od para punkerjev, ki je sedel na pločniku nedaleč stran, je nekaj rekel po nemško, vendar ga nisem razumel. Pravzaprav sem ga po italijansko poslal v božjo mater in se opotekel nazaj.« (Sancin 2003: 47–48) Glavni evropski jeziki vstopajo v pripovedovanje zgodbe, kakor vstopajo v našem vsakdanjem govoru: »Zakaj vztrajam v svoji trmi in živim dalje brez tableta?« 334