Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 39_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368
Simpozij OBDOBJA 39 v pridigi, osrednji poudarek pa je na jasnem spoznanju in razumevanju resnice, ki jo pridigar razbira iz predpisov, statutov in zakonov v Svetem pismu. Na drugi strani pa se afektivni slog osredotoča na afektivne možnosti za razumevanje resnice ob pomoči podob, ki jih ustvarja z besedami, ponazoritvami, primeri, zgodbami, analogijami in metaforami. Pregled strukture sodobnih pridig v strokovni literaturi kaže, da so se kategorije pridiganja s časom močno spremenile. John A. Broadus v delu On the Preparation and Delivery of Sermons (1979, prva izdaja 1870) navaja štiri kategorije homiletične strukture oz. vrste pridiganja: tekstualna (besedilna) pridiga, topična (aktualna) pri- diga, ekspozitorna (razlagalna) pridiga in tekstualno-topična (besedilno-aktualna) pridiga (Broadus 1979: 54–61). Sodobnejša je Andersonova delitev, ki ne upošteva le kakovosti pridiganja, ampak tudi način poslušanja oz. različne vrste poslušalca. Značilne oblike pridig uvršča v pet kategorij: deklarativna, pragmatična, narativna, vizionarska in integrativna pridiga (Anderson 2006: 127‒263). Prepletanje dedukcije in kognicije je značilno za deklarativnega pridigarja, ki ceni tradicionalne pristope k svetopisemski eksegezi. Pripovedovalci in poslušalci tovrstnih pridig so navadno opazovalci. Prepletanje kognicije in indukcije je značilno za pragmatično pridigo. Tovrstne pridige skušajo rešiti težave poslušalcev z uporabo svetopisemske resnice. Tisti, ki radi poslušajo te pridige, so navadno misleci, ki iščejo svetopisemske rešitve praktičnih problemov. Na stičišču indukcije z afektivnostjo najdemo narativno pri- digo. Poslušalci teh pridig želijo dobro zgodbo, ki bi jih vodila k resnici. Prepletanje dedukcije in afektivnosti je značilno za vizionarsko pridigo, zanimivo za poslušalce, ki jih motivira močna vizija prihodnosti. Končno imamo še integrativno ali celostno pridigo; to ustvarjajo pridigarji, ki uporabljajo vse štiri pristope, včasih celo v eni sami pridigi (prim. Anderson 2006: 129–130). Meje med modeli so porozne, pri čemer pa je prva obveznost vsakega pridigarja »zvestoba do svetopisemskega besedila« (Stott 2005: 26), druga pa »občutljivost za moderni svet« (Stott 2005: 27). Aleksandra Bizjak je z analitičnim opazovanjem strukturnih vzorcev 50 naključno izbranih sodobnih slovenskih pridižnih besedil v njih prepoznala pet jasno zamejenih strukturnih enot: uvod, svetopisemski dogodek, problem, odziv in sklep. V vseh ugo- tavlja dvodelno žanrsko strukturo – na eni strani je svetopisemski dogodek, pretekla svetopisemska podoba sveta, na drugi strani pa strukturne enote, v katerih pridigar verniku pokaže »na svetopisemski izkušnji utemeljeno odzivanje na probleme« (Biz- jak 2005: 162). Namen je v vseh primerih isti: prepričati vernike, da spremenijo svoje življenje skladno z etično-religiozno perspektivo svetopisemskega sveta. Zaporedje bi bilo lahko tudi obratno – »iz etične drže današnjega človeka bi govornik razlagal pre- tekle ʻčudežeʼ« (prav tam) –, toda takega zaporedja v analiziranih pridižnih besedilih ni zasledila. V analizi primerov v nadaljevanju se usmerjamo na temeljne značilnosti pridig, po katerih lahko določimo prevladujoče vrste pridig, na vlogo Svetega pisma v pridigah in na njihove posebne jezikovne značilnosti. 283