Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 39_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368
Simpozij OBDOBJA 39 jeziku (torej tistem, katerega znanje si delijo vsi sodelujoči v komunikaciji) prav to, nekaj pretežno zagotovljenega in torej samodejnega, in to kljub temu, da se tudi del slovenistične jezikoslovne stroke že dlje časa dobro zaveda, kako kompleksen proces je razumevanje (npr. Kunst Gnamuš 1986, Ferbežar 2012). Morebitne motnje v razumevanju običajno pripisujemo prej nepoznavanju stvari, o kateri gre beseda, manj pa besedi sami. Če pride do delnega, začasnega nerazumevanja in je volja za nadaljevanje sporazumevanja zadostna, imamo govorci in govorke na razpolago nekaj, čemur lahko rečemo metajezikovno upravljanje diskurza – med komunikacijskim dejanjem lahko metajezikovno uglasimo repertoarne jezikovne razlike (ali premostimo 2 in nadomestimo poimenovalne primanjkljaje) znotraj kontinuuma. Če smo na kaj takega pripravljeni, če to zmoremo, hočemo in znamo. 3.1 Tudi če na statistično reprezentativen način zberemo in uporabniško prijazno ponudimo strokovni in širši javnosti podatke o najrazličnejših jezikovnih praksah v slovenščini, imamo pri pojmovanju jezikovnega kontinuuma še vedno težave: tako s konceptualizacijo samo kot tudi s členitvijo in poimenovanjem posameznih segmentov kontinuuma. Lahko rečemo celo, da so težave – vsaj v neki vmesni fazi – premo sorazmerne z večanjem množice razpoložljivih podatkov. Taksonomija pojavnih oblik jezika, ki smo jih v tradiciji zadnjih desetletij navajeni imenovati jezikovne zvrsti, je namreč veliko lažje izvedljiva na omejeni in zato miselno obvladljivi množici vhodnih podatkov. Oz. drugače: slovenska splošno šolsko veljavna jezikovnozvrstna taksonomija (še posebej t. i. socialnih jezikovnih zvrsti) temelji predvsem na ne- oz. zunajjezikovnih določilnicah, jezikovni podatki pa so (bili) bolj neke vrste ponazarjalno gradivo kot pa sistematični temelj analize jezikovnega kontinuuma. Zvrstnostna teorija je bila sicer v slovenističnih jezikoslovnih krogih v zadnjem dvajsetletju že večkrat predmet širšega razpravljanja (tudi na simpozijih Obdobja, prim. Vidovič Muha 2003; Kržišnik 2004; Žele 2013), toda do kakih splošnejše veljavnih, širših konceptualnih premikov pri členitvi jezikovne resničnosti (to je bil podnaslov simpozija Obdobja leta 2003) doslej še ni prišlo. Na najvišji taksonomski ravni jezikoslovje še vedno ločuje knjižno od neknjižnih oblik jezika. To je seveda razumljivo že zaradi preprostega dejstva, da je standardizirano in kodiifcirano varieteto laže sistematično razločiti od vseh drugih pojavnih oblik jezika. Hkrati pa to objektivnemu jezikoslovnemu opazovanju nastavi vsaj dve pasti: variantnost znotraj knjižnega jezika je (zelo posplošujem) pretežno nezaželena, je nekaj, kar naj bi jezikoslovje z jezikovnim načrtovanjem zmanjšalo na minimum. 2 Seveda nikakor ne le znotraj posameznega jezikovnega kontinuuma – vsaj pri neformalnem govornem in pisnem sporazumevanju lahko udeleženci in udeleženke jezikovna izrazila na široko zajemajo iz celote svojega jezikovnega repertoarja, ki ga sestavljajo različni jeziki (v obliki neke vrste osebnih kontinuumov), to je praksa, v angleščini poimenovana translanguaging (Ferbežar 2019). V zgodovini slovenskega knjižnega jezika pa pogosto najdemo take medjezikovne metadiskurzivne postopke (še posebej sopostavitve slovenskih novotvorjenk in splošneje znanih nemških ustreznic v oklepaju) tudi v tiskanih besedilih. 23