Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 39_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368
Simpozij OBDOBJA 39 bolj vsakdanjega jezika (Pogorelec 1998: 58–59; Bitenc 2009: 75–76), manjkajo pa (sodobnejše) poglobljene študije te problematike. Kunst Gnamuš (1992) v zvezi z načeli rabe jezikovnih varietet v šolskem okolju glede na različne funkcije uvaja temeljno delitev na spoznavni govor, v katerem prevladuje predstavitvena vloga, in odnosni govor, v katerem sta poudarjeni vplivanjska in povezovalna vloga. Kot nakazujejo ugotovitve raziskave o zavesti dijakov o jezikovni zvrstnosti (Vogel 2018), so pričakovanja dijakov glede izbire jezikovnih varietet in njihovo vrednotenje v različnih vlogah različna. Pri tem je treba poudariti, da so različne funkcije oz. vloge v praksi med seboj pogosto prepletene. V anketni raziskavi učenci zadnjega triletja osnovne šole trdijo, da pri urah slovenščine najpogosteje govorijo knjižno, pri urah drugih predmetov knjižno oz. nadnarečno obliko govora z malo narečnimi besedami, v šoli z vrstniki večinoma sleng, pri komunikaciji z drugimi osebami na šoli pa se kaže težnja k rabi knjižnega govora (Zemljak Jontes, Pulko 2019: 251). Seveda ostaja odprto vprašanje, kaj si anketiranci pod posameznimi opredelitvami predstavljajo in koliko so njihove samoocene v skladu z dejansko prakso. Pri mariborskih anketirancih Šuster (2009: 175) glede odnosa do jezikovne rabe ugotavlja razliko med gimnazijci ter dijaki tehniške in poklicne šole: prvi »doživljajo večji pritisk šole po spremembah in drugačnem jezikovnem vedenju, so bolje ponotranjili pojma pravilnega in knjižnega, so bolj aktivni pri prilagajanju svojega naglasa, tudi v stiku z ljudmi od drugod, mariborščino pogosteje vidijo negativno in se je včasih tudi sramujejo«. V raziskavah jezikovnih stališč s tehniko prikritih dvojic so dijaki govorko lokalnega narečja v vlogi predavateljice ocenili nižje tako pri statusnih (npr. izobraženost, inteligentnost, uspešnost) kot pri solidarnostnih lastnostih (npr. prijaznost, družabnost, 1 všečnost) (Bitenc 2014a); v sorodnem poskusu pa isto govorko kot voditeljico radijske kuharske oddaje nekoliko nižje pri statusnih lastnostih, a statistično pomembno višje pri solidarnostnih lastnostih (Bitenc 2014b) – razliko verjetno lahko pripišemo različnemu kontekstu raziskave oz. predpostavljenemu namenu ocenjevanja. Ljubljanski dijaki so isto narečno govorko v obeh poskusih ocenili nižje pri statusnih lastnostih in višje pri solidarnostnih. Rezultati iz ljubljanske šole (tudi ob primerjavi z rezultati raziskave, opisane v Skubic 2005: 174–178) po eni strani kažejo na idealizacijo narečij in na prepoznavanje narečnega govorca kot pristnega, iskrenega, dobrega, družabnega ipd., po drugi strani pa na nekakšno pokroviteljstvo ter nižje vrednotenje intelektualnih sposobnosti in drugih statusnih lastnosti (Bitenc 2014a, 2014b; povzemalno v Bitenc 2016: 144–147). Posamezni zapisi govorijo o domnevno negativnem odnosu do narečij v šolstvu, ko naj bi tudi »slavisti« z redkimi izjemami iz šol »dostikrat preganjali vse, kar je bilo narečnega, kot nepravilno, grdo ipd.« (Smole 2004: 10). Tovrstna ustaljena osebna mnenja oz. izkušnje lahko zrelativizirajo izsledki empiričnih raziskav – v rezultatih 1 Negativna stališča do lastnega nestandardnega govora so bila sicer dokazana v več raziskavah v drugih jezikovnih skupnostih in jih lahko interpretiramo kot jezikovno manifestacijo družbene nadrejenosti oz. podrejenosti, ki je povezana s sorazmerno univerzalno dihotomijo med nestandardnimi in standardnimi jezikovnimi varietetami (prim. Bitenc 2016: 63–66). 226