Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 39_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368
Simpozij OBDOBJA 39 petnajstmesečnega otroka, kako tvori kratke eno- ali nekajbesedne izjave, niti ne pomislita, da tega otrok ne počne v njunem, njihovem, našem jeziku – čeprav se zunanjemu opazovalcu nestaršu (govorcu ali govorki istega jezika) realno izrečeno vsaj na prvi pogled ne zdi prekrivno z nobenim znanim izrazilom danega jezika. Precej drugače je glede tega že v dvojezičnih družinah v pretežno enojezičnih okoljih, kaj šele pri dvo- in večjezičnih družinah v izrazito večjezičnih okoljih. Z močnim razkorakom med intenco in performanco se recimo srečujemo tudi pri testiranju (in nasploh dojemanju) jezikovne prakse nematernih govorcev slovenščine. Nekdo misli, da govori in/ali piše v slovenščini, sprejemniki – ponavadi jezikovni testatorji ali recimo učiteljice – pa te jezikovne produkcije ne dojemajo kot slovenščine, saj imajo z njo take ali drugačne težave (z razumevanjem in/ali vrednotenjem, prim. Ferbežar 2019). Tako oklevanje »ali nekaj že je slovenščina ali še ne« se ne dogaja samo pri razmejevanju posameznih jezikovnih kontinuumov (v smislu dileme »je to sloven- ščina ali hrvaščina«), ampak tudi znotraj posameznih varietet kontinuuma (»je to knjižna slovenščina ali ne«, »je to gorenjsko ali ne« in podobno). Ne le to, podobno oklevanje nastopa tudi pri razmejevanju posameznih diskurzov in besedilnih praks znotraj diskurzov (»je to roman ali ne«, »je to znanstveni članek ali ne«, »je to uradna prošnja ali ne«). Dobršen del jezikovne in/ali besedilne normativne dejavnosti lahko razumemo pravzaprav kot način zavarovanja pred takim in drugačnim oklevanjem, pred dvomom, in kot vzpostavljanje vnaprejšnje gotovosti. Neka norma oz. standard seveda pomaga pri odločanju o tem, ali neka konkretna komunikacijska pojavnost že sodi v neko množico, kamor po svoji intenci želi pripadati. Toda če je v tem procesu glavna intenca komunikacijskega dejanja vnaprej jasna, ostanejo kriteriji odločanja za pripuščanje v množico predvsem formalni. Razlogi za (ne)sprejemanje pa so seveda nekaj drugega od kriterijev – ti so izrazito družbene narave. Pri morebitnem utemeljevanju razlogov lahko kriteriji pridejo prav, lahko pa tudi služijo za prikrivanje pravih razlogov. 3 Kako torej modelirati jezikovni kontinuum? Izhajamo iz prepričanja, da jezikovni kontinuum v realnosti obstaja in da ga – četudi ne s tem poimenovanjem – čuti in prakticira tudi govorna skupnost. Drugače od naše (za zdaj ifktivne) aplikacije je jezikovni kontinuum kot spoznavni postopek konkretnih govork in govorcev veliko bolj selektiven in diskriminatoren. To pomeni, da govorke in govorci izbiramo in ločimo med tem, katere izjave oz. besedila se nam že zdijo v slovenščini, katere pa še ali sploh ne. Seveda selektivnost in diskriminatornost nista razporejeni enako po celi govorni skupnosti, odvisna je tudi od okoliščin konkretnih sporazumevalnih dogodkov, a vendarle jasno obstajata. Tudi razumevanje je namreč v precejšnji meri intencionalno dejanje. Razumevanje v jezikovni komunikaciji torej ni proces, ki bi ob izpolnjevanju določenih pogojev (predvsem deljenju istega koda) potekal kar samodejno. A splošno prepričanje (vsaj v naših koncih sveta zadnjih dobrih dvesto let) je, da je razumevanje pri komunikaciji v skupnem (še posebej maternem) 22