Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 38_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432-433
434-435
436-437
438-439
440-441
442-443
444-445
446-447
448-449
450-451
452-453
454-455
456-457
458-459
460-461
462-463
464-465
466-467
468-469
470-471
472-473
474-475
476-477
478-479
480-481
482-483
484-485
486-487
488-489
490-491
492-493
494-495
496-497
498-499
500-501
502-503
504-505
506-507
508-509
510-511
512-513
514-515
516-517
518-519
520-521
522-523
524-525
526-527
528-529
530
38 Simpozij OBDOBJA položaju, kot predlog in na koncu besede premenjen v dvoustnični ṷ (vprašati, v vodi, cerkev ). Tako se izgovarjajo tudi tujke (aṷtomat, aṷtor, Aṷstrija, reṷmatizem) (Skrbinšek 1921: 8–9). Srednji l se izgovarja kot češki (lagati, hvala), trdi l, govorjen se na koncu besede ( do 17. stoletja, spal, cel ) in pred soglasniki (volk, dolg) izgovarja kot dvoustnični ṷ. Raba srednjega l se širi, dvoustničnik se ne govori več tam, kjer je bil prej brezizjemen (palec, palca; svetilnik, umivalnik , kuhalnica ), zato tudi pravila izgovora srednjega l: rod. mn. sam. na -la, -lo (dežela – dežel, darilo – daril) z izpeljankami (šola – šol, milo – milnica), or. mn. sam. s končnico -mi (z volmi, z živalmi), tujke (glagol, glagolski ) (Skrbinšek 1921: 8–10). 1.3.1 Premene soglasnikov v in l so bile zajete v aktualno vprašanje prvih desetletij 20. stoletja, kakšen naj bo knjižni govor. Ali naj se v knjižnem govoru izgovarja l v tistih kategorijah besed in oblik, kjer se sicer navadno govori dvoustnični u (ṷ)? S stališčem, naj bo govorjeni knjižni jezik naraven, se je Oton Župančič uprl oživljanju elkanja tudi v , aktualnem šestdesetih letih 19. stoletja.6 Del ljubljanskega gledališkega občinstva se je odločil za bojkot predstav, izgovor dvoustničnika naj bi bil dopusten samo v ljudskih igrah, drugače bi »izobraženi govor degradiral na stopnjo narečja« (Skrbinšek 1921: 9). 7 V pravilih izgovora glasov l in v v predsoglasniškem položaju in v izglasju je pisec izpostavil rezultat premene, dvoustnični ṷ, v vajah pa namesto enega stolpca z naglašenim slovenskim besedilom podal dva: prvega s premeno, drugega brez, in v opombi pojasnil, da se bosta glasova v in l v vseh položajih izgovarjala kot češka, ker »drugačen izgovor v slovenskem knjižnem jeziku nima upanja na zmago« (Skrbinšek 1921: 11–13). Tudi Breznik je v svoji slovnici predlagal dva načina izgovora trdega l. »Trdi l se govori v knjižni izreki ali kot dvoustnični v oz. soglasni u (ṷ) ali pa, kakor je prišlo semtertja v navado, kot srednji l« (Breznik 1916: 30). Breznikovo stališče so ocenjevali kot določene vrste umik pred elkarji, pa tudi kot dejstvo, da je Breznik »prvi doumel, da se je slovenščina razvila do take stopnje, da med kategorijami govora in pisave ni mogoče postaviti enačaja« (Suhadolnik 1981: 143–162). 6 Ko so politične spremembe, konec Bachovega absolutizma, motivirale razvoj slovenskega govorjenega knjižnega jezika, je bilo reševanje teoretičnih in praktičnih vprašanj te socialne zvrsti slovenskega jezika (pre)težko. Zato so se reševale posamezne pravorečne prvine, kot prve izgovor soglasnika l. »Vsaka črka naj se vselej izreka tako, kakor se piše, tedaj tudi črka l« (Cegnar 1861: 386). Cegnarjevo pravorečno načelo je čez deset let omajala prva teoretična zasnova slovenske knjižne izreke jezikoslovca Stanislava Škrabca v besedilu O glasu in naglasu našega knjižnega jezika (1870), ki je temeljila na vodilu, naj bo knjižni izgovor, oprt na protestantsko knjižnojezikovno izročilo, naraven in enoten. 7 Če je Vodušek zmagovito Cegnarjevo načelo razumel kot prizadevanje za ločitev javnega govora od nejavnega in elkanje kot »statusno, meščanstvu potrebno irealno privzdignjeno izreko« (Vodušek 1958/59: 194), je bil do pojava elkanja v začetku 20. stoletja kritičen; v razmerju do naravnega izgovora ga razume kot »odmaknjeno privzdignjenost«, ustvarjeno zlasti zaradi (pravorečno) predpisanega zanemarjanja sodobnega govorjenega jezika izobražencev (Vodušek 1958/59: 197; Honzak Jahić 1996: 313–314). 199