Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 literarne zgodovine (frančiškani, ki so se zapisali v zgodovino kot pisci) itn., zlasti pa v upoštevanju ne le knjižnih del, ampak tudi dokumentarnega gradiva, njegovem zbiranju po arhivih ter uporabi pri pisanju (Coreth 1950: 6, 23–26; Lhotsky 1962: 81, 117–122; Szegedi 2002: 58–60). Dejstvo, da je bil Fajdiga tudi pomožni provincialni arhivar (morda celo glavni arhivar), mu je omogočilo dostop do številnih dokumentov, povezanih z lokalno redovno zgodovino. V kroniko je vključil prepise za red in zgo do- vino samostanov pomembnih arhivskih dokumentov, kot so ustanovne listine, darov- nice, podeljeni privilegiji, pisma papeške pisarne, pisarne oglejskega patriarhata, škoifjske odredbe itn., pisane večinoma v latinščini, nekaj v nemščini in italijanščini. Besedilo nakazuje, da je bilo pripravljeno za zadnji pregled in končno redakcijo, nato pa bi lahko šlo v aprobacijski postopek in tisk, a se to zaradi zgodovinskih oko- liščin ni zgodilo. Nastanek kronike namreč sovpada z obdobjem največjega jožeif- nističnega pritiska na cerkvene redove za časa ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina (škof v obdobju 1772–1787), ko je visel na nitki tudi obstoj frančiškanov v Ljubljani. Verjetno je Fajdiga provincialno kroniko napisal po naročilu predstojnikov z namenom, da se zgodovinsko utemelji pomen frančiškanov ter ovekoveči njihov prispevek in zasluge. Vendar pa delo ni moglo iziti prav zaradi omenjenega pritiska, po eni strani zaradi svoje vsebine, saj je oblast nasploh preprečevala izid sleherne redovniške literature, poskus, da bi se objavilo delo, ki bi propagiralo in poveličevalo enega od redov (ki so bili že tako na udaru), pa je bil gotovo že vnaprej obsojen na neuspeh. Po drugi strani verjetno ni izšlo tudi zaradi svojega obsega, saj bi bila priprava tiska in sam natis velik ifnančni zalogaj, ki bi si ga v danih razmerah frančiškani težko privoščili. Nekaj jezikovnih posebnosti Fajdigov rokopis je lepo berljiv in enakomeren, tako latinski kot tudi nemški (pisa na gotica). Piše v lepi latinščini; bil je zelo dober latinist z bogatim naborom be sedja. Slovničnih napak ni, najdemo pa številne pravopisne posebnosti, značilne za srednjeveško in novoveško latiniteto. Tako npr. prislove pogosto označuje s piko nad končnim vokalom; dolge vokale pogosto označuje s strešico; na začetku besede (tudi v sestavljenkah) in medvokalni i sredi besede zelo pogosto zapisuje z j, a nedosledno (Julii, Joannes subjungit, ejusdem, jus, Majestatis itn.), včasih ga tudi vriva tam, kjer ga običajno ni (subjicio, rejiciuntur) ali ga zapisuje z y (conycere, hymalem); v sestavljenkah z ex pogosto izpušča začetni s druge besede (extructa nam. exstructa itn.); soglasniške skupine so pogosto neasimilirane (adscribe nam. asscribe itn.); po gosto izpušča -ve- v perfektovih oblikah (perorarunt nam. peroraverunt itn.); za 3. osebo indikativa aktivnega perfekta pogosto uporablja končnico -ere namesto -erunt; namesto dvoglasnikov pogosto uporablja enostavne samoglasnike (obedientia nam. oboedientia) itn. Pogosto je nejasen zapis pri črkah f in dolgem s (zapisan kot ſ). Za besedilo so značilne okrajšave in okrajšane oblike, ki jih Fajdiga označuje z liga turami. Najpogostejše so: pri končnicah -us in -ae, pri vrstilnih števnikih do ta (2 = secundo; 6 = sexta itn.), pri uradnih nazivih (Illmus’ = Illustrissimus; 99