Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 z valovi ves obdani […] Dalje doli razprostirajo se rodovitne planjave, menjajoče se s temnimi gozdi, bistre reke pretakajo se po bogatih poljih in bujnih travnikih. Ko se na jugozahodni strani raztega slovenska zemlja že pod večno jasno nebo italijansko in pere sinje morje mogočnimi valovi njeno znožje. Kaže nam vzhodnji del zopet drugačen po svojem krasen obraz (Požar 1881: 6). Po kratkem orisu slovanske zgodovine se Požar osredini na pomen narodne pesmi: »Naši najboljši pesniki, napojeni že s klasiko raznih tujih narodov, poiskali so neskaljeni domači vrelec in se iz njega navzeli pravega domačega duha in mišljenja narodnega izraza in oblike.« (Požar 1881: 13) Slovenski pesnik bi se po Požarju moral – v pomanjkanju druge narodne izobrazbe – učiti le iz ljudskega pesništva. Tudi nemški mojstri Goethe, Heine, Bürger in Uhland se niso sramovali zajemati iz tega vira. Požar ugotavlja, da je naš narod dobo epike popolnoma zamudil in da nima v tej vrsti z izjemo nekaterih romanc in balad ničesar pokazati, hkrati pa se tudi zgodovinska dramatika ni mogla razviti, razvil pa je liriko: »V nji se izraža žalost o nesreči domovine, v nji največe navdušenje za njeno rešitev; iz nje kipi visoka pesem pobožnosti slovenske, iz nje se glasi prekrasna človeštvu prirojena, sedaj vesela, sedaj bridko tožna pesem srečne ali nesrečne ljubezni, iz nje doni nam nasproti sreča in nesreča celega človeštva.« (Požar 1881: 16) Ob tem citira Gottschallovo misel, da je lirika duša poezije, in Gervinusovo, da je sedanjost sestavina lirične umetnosti. Požar poudarja, da je bila poezija pri velikih narodih v rokah vitezov in njihovih pokroviteljev, nato pa je v meščanstvu nastal poseben stan pesnikov. Naši pesniki pa so bili »revnega prostega naroda revni sinovi«, ki jih država ni nikoli podpirala. Dotakne pa se očitno tudi nekaterih še vedno aktualnih jezikovnih vprašanj. Z latinsko sentenco »natura non facit saltum« poudarja, da je neovržen zakon, da je jezik organska stvar, ki se razvija po naravnih zakonih, narod ga ustvarja sam, učenjaki in pisatelji so mu le krmarji in voditelji. S tem zavrača iliri- stične težnje: »Nikdar se narod ne poprime iz svojega nagiba brez zunanjega pritiska druzega, četudi sorodnega jezika.« (Požar 1881: 18) V drugem delu disertacije Požar oriše nekatere zanj ključne pesnike, začenši z Valentinom Vodnikom: »On je v času, ko je drugod že davno vzhajalo solnce omike i prosvete, a Slovenijo še krila gosta nočna mora, stopil prvi na Veršac, slovenski Parnas, in pervi z mogočno domačo besedo zaklical: bodi svitloba!« (Požar 1881: 23) Podobno poetično je popisal pesnikovo življenje, zlasti po francoski okupaciji, ko je »z Napoleonom tudi slovenskemu narodu zasvetila zora veče pravice i slobode« (24). Vodnik naj bi v nasprotju s svojimi predniki, ki so silili jezik v latinske in grške mere ter svojevoljno kovali besede, poslušal, kako narod govori in tudi kako poje, zato je upošteval mero ljudskega pesništva. Požar tudi poudarja, da splošni značaj njegovih pesmi odseva njegovo osebo, dobrodejno preprostost in veselo zadovoljnost. Mnenja je, da bi bilo treba na novo ovrednotiti Vodnikove politične pesmi, ki so jim očitali servilnost. Pri Francetu Prešernu poudarja, da je ta pesnik uvedel številne nove pesniške oblike: »poživljal in krepil je pesniški svoj duh po čarokrasnih vertovih poezije vseh velikih kulturnih narodov, a primerjati ga ne smemo nemškim romantikom, ki 68