Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 1–6). Od šestega takta naprej je hlapec Jernej v svojem nagovoru že odločnejši, a še vedno poln zaupanja (takti 6–13: »Tvoje pravice iščem […] v tvoje pismo zaupam«). Jernejevo odločnejše razpoloženje skladatelj izrazi s pohitevanjem, ki se umiri do 13. takta. Sledi ponovitev prvih šestih taktov (takti 13–18), nato pa se Jernejeva prošnja spremeni v izražanje zahteve (takti 19–29: »Neskončno si usmiljen […] da bodo spoznali pravico!«). Jernejevo zahtevo Pahor glasbeno izrazi s pohitevanjem v tempu in dinamičnim naraščanjem, ki doseže vrh v 28. in 29. taktu, v besedah: »da bodo spo- znali pravico …!« Sledi prelomni 30. takt (»Oče naš«), ki pomeni vrh skladbe in ima oznaki fortissimo (zelo glasno) in maestozo (mogočno); ta izraža vrh Jernejeve tož be, krik iz obupa ob spoznanju krute resničnosti. Sledi pojemanje, to pa se v 34. tak tu dvigne v vnovičen krik obupa, ki sledi v 35. taktu. Jernejeva obupujoča tožba, v kateri hlapec večkrat zapored kliče k Bogu »oče naš«, se počasi umiri šele v 42. taktu. Sinergija besed »oče naš«, melodije in tempa ustvarja vtis hlapčeve utrujenosti in čustvene razrvanosti zaradi doživljanja krivic. Sledi postopno spuščanje melodije do 53. takta, zatem pa oznake za vse tišje, pojemajoče petje (sempre piu allargando e diminuendo), dokler dinamika ne popusti do pianissimo (zelo tiho). Vse počasnejši tempo (lento) in oznaka pesante (počasno, težko) ponazarjata Jernejevo starost (takti 50–53: »ker je že star in nadložen«). Sledi še zadnja Jernejeva prošnja (takti 53–58: »in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti«), ki se v taktu 58 sklene unisono. Skladbo sklenejo takti 58–64 (»Oče naš, kateri si v nebesih …«). Melodija v sklepnih šestih taktih, ki so nekakšen oddaljeni odmev prvih šestih, se umirjeno in zadržano dviguje do najtiše zapetega sklepnega toničnega akorda v pianissimo posibile (tiho, kolikor je mogoče). V obravnavani skladbi se Pahor izkaže »kot dober poznavalec zborovskega stavka, pa tudi zelo uspešen pri iskanju sožitja med besedilom in glasbo«. Zelo učinkovita dramaturgija je »v tesni povezavi z občutjem socialne tragike, ki ga nakazuje besedilo«. S svojo premišljeno oblikovanostjo Pahor postopno gradi napetost in jo v srednjem delu pripelje do vrha – »s ponavljajočimi vzkliki ‘Očenaš’ na melodično najbolj ekspo- niranem delu skladbe ustvari prepričljiv dramatični vrh skladbe, ki se nato postopoma umirja do končnega ppp« (Vatovec 2005: 92). Primerjava s Cankarjevim besedilom kaže, da v eksponiranem osrednjem delu (v prepisu sem njegov začetek označila kot 30. takt) Pahor kar 15-krat ponovi besedo »oče« oz. »oče naš«. Vatovec meni, da je skladba »v celoti zasnovana kot nekakšen pravoslavni liturgični zbor«, pri katerem melodika ni izrazita, gibanje pa je recitativno (Vatovec 2005: 92). Ugotavlja skladnost posameznih delov s Cankarjevim besedilom, dramatičnost pa skladatelj ponekod stopnjuje s ponavljanjem ene besedne zveze (»oče naš« na začetku, v srednjem delu, na koncu; »in potolaži ga« na koncu). Vatovec ugotavlja: »Na tak način skladatelj z glasbo odlično podpre občutja, ki so v tekstu izražena, a niso dorečena. Veliko je agogike in dinamičnih kontrastov, ki podpirajo in nakazujejo doživeto podajanje zgodbe« (prav tam: 93). Meni, da »Očenaš pomeni srečno sožitje tradicije in sodobnosti, besede in glasbe, je odsev nekega časa, predvsem pa je to iskrena izpoved nekega umetnika, ki zna biti s svojo dognanostjo in izraznostjo tudi danes aktualen in še kako živ. Z Oče- našem še danes zmagujejo doma in v tujini.« (prav tam: 95) 310