Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 Sedem pesmi najdemo že pri Sijartu, pri katerem je naveden tudi napotek na melodijo in/ali tuji izvirnik, nekatere pa tudi v Nuovem Graduvalu in Berkejevem rokopisu, kar dokazuje razširjeno rabo teh pesmi skozi daljše časovno obdobje. Seniška katoliška cerkvena pesmarica, ki je bila leta 1864 last Štefana Pinterja, župana na Gornjem Seniku (Mukič Kozar 1999: 165), je vsaj deloma prepis Seniške pesmarice iz leta 1780 in ima 133 oštevilčenih strani, ki jim je bilo pozneje dodanih 53 neoštevilčenih strani s 14 mrtvečimi pesmimi. Vključen je isti repertoar kot v drugih rokopisnih pesmaricah, pri čemer so začetne štiri pesmi v enakem zaporedju, druge pa najdemo na različnih mestih rokopisov in kasnejše Županekove tiskane zbirke (1910). Enako strukturo in repertoar imajo mdr. tudi Cantiones mortuales z desetimi mrtvečimi pesmimi, datiranimi v prvo polovico 19. stoletja (Univerzitetna knjižnica Maribor), Pesmarica Janoša Dončeca in Marije Hodač (Virica, 1865), v kateri je med cerkvenimi tudi 23 mrtvečih pesmi, in Mrtvečna pesmarica Matjaša Krajcara (Verica, 1895), ki vsebuje 38 mrtvečih pesmi. Religiozni podton tovrstnega zapisovanja in prepisovanja pesmaric je razviden iz tipiziranega uvoda v Mrtvečo pesmarico Jožefa Gostonja: »Vu Iméni Goszpodna Jezusa Krísztusa zacsnem piszati peszmi Mrtvecsne bougi na hvalo ina diko ki bode glászo ali pa szpejvac Najme boudena dusno zveliesanje i Dosztajao sze z viricze Gosztonj Jozseffa«, pa tudi iz pristavka »Amen« ob zaključku posameznih pesmi. Tudi ta pesmarica se začne z Oszloubodo szam sze se od te telne szmrti in Krseniczi mi sze szpamentüjmo, kot tretja pa je vključena pesem Den prihaja mladi mejszecz zahaja, ki se v drugih pesmaricah nahaja precej kasneje. Nedokončanost prepisa pesmarice nakazuje zapis naslova 33. »mrtveče pesmi«, ki je ostala brez zapisa besedila. Iz rokopisa v tisk ali obratno? Pregled raznih ohranjenih rokopisnih pesmaric in posameznih listov izkazuje kontinuiteto rokopisne tradicije, ki se je prepletala s tiskanimi predlogami. Tiskane izdaje so vključevale v ta namen ustvarjene prevode »mrtvečih pesmi« in – posebej pri Štefanu Sijartu – pesmi, ki so predtem krožile in bile v uporabi v obliki rokopisnih »knig« in tudi posameznih listov. Ohranjeni rokopisni zvezki izkazujejo večjo konti- nuiteto stabilnosti in ohranjanja pesemskega repertoarja kot tiskane izdaje, katerih avtorji so s prevajanjem nemških, latinskih in predvsem madžarskih pesmi sprva želeli uvajati nove pesmi, na začetku 20. stoletju pa je prevladal recepcijski vidik in so se odločali za natis pesmi, ki so jih ljudje že poznali ter so jih pevci in organisti potre bovali kot pomoč pri petju na pogrebih. Deloma so to nalogo opravljali tudi molitveniki, t. i. »molitvene knige« (npr. 1910), ki so poleg molitev vsebovale tudi najpogosteje péte pesmi. Razmerje med tiskanimi in rokopisnimi izdajami je bilo tako od prvih tiskanih izdaj vse do prvih desetletij 20. stoletja zelo kompleksno. Primerjava rokopisne in tiskane tradicije izka- zuje predvsem različne motive prepisovalcev oz. urednikov: če so prve vodili pred- vsem praktični vidiki uporabe pri njihovem delu (saj so bili za to tudi plačani), pa je izdajatelje tiskanih izdaj vodila tudi želja, da bi rojakom omogočili primerljivo 30