Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 nejasnost ne izvira morda iz tega, da bi on tuintam ne znal izraziti svojih misli odnosno svojih čustev. To ne, kajti malokomu je dana ravno ta prednost v izraževanju tudi najifnejšega valovanja v našem čutenju, kot je dana Cankarju. Vzrok nejasnosti je iskati nekje drugje. Cankar namreč riše psihološko valovanje posameznih oseb, dejali bi – realistiški. Cankar napiše misli in čustva, kakor se porajajo v istini, nekako kaotično. […] Druga velika Cankarjeva hiba je razblinjenost. Včasih, sosebno v delih, ki se jim pozna, da jih piše za kruh, stran za stranjo, razprede malenkost tako na dolgo in široko, da izgubi iz vidika centralno točko. (Kobal 1904) Razblinjenost in nejasnost naj bi bili torej posledici »prehitrega skakanja« iz enega doživljanja v drugo, iz realnega v metaforično in nasprotno. Prehajanje iz teme v temo brez eksplicitnega kohezivnega napovedovalca preobrata je v Cankarjevih de lih pogosto opaziti tako na širših kot ožjih oz. krajših enotah. Nosilci simetričnega valo- vanja različnih, a vseeno smiselno povezanih tem so prav odstavki. Da so odstavki med temeljnimi gradniki Cankarjevih proznih besedil, je opozoril že Franc Zadravec oz. pred njim Ivan Prijatelj. Ivan Prijatelj je leta 1905 (Knez Pavel Trubeckoj, LZ) zapisal, da je sodobna pripovedna literatura »umetnost občutij«, da poet ne učinkuje več s posameznimi besedami in stavki, ampak z odstavki. »Pri Cankarju moraš prečitati cel odstavek in ga pustiti delovati na svoje čustvo.« (Zadravec1980: 73) Igra prepletanja odstavkov, ki so nosilci različnih tem, je bila, kot je razbrati iz kritik in analiz nekaterih literarnih kritikov in teoretikov, eden izmed vidnejših vzrokov za »raztrgano in razbito« zgradbo, ki vnaša nerazumljivost, nelogičnost in nejasnost. V prispevku se bomo osredotočili prav na simetrijo odstavkov, na njihovo tematsko prepletanje. Preverili bomo, v kolikšni meri je bila zgradba oz. oblikovanost odstavkov, kakršno lahko vidimo v Cankarjevih rokopisih, ohranjena v tiskanih izdajah. Osredotočili se bomo na pet del, in sicer na Krčmarja Elijo, Na klancu, Hišo Marije Pomočnice, vinjeto Signor Antonio in delo Hlapec Jernej in njegova pravica. Pregledali bomo rokopise, prvotiske, Zbrane spise, ki jih je uredil Izidor Cankar, in Zbrana dela. Osredotočeni bomo le na izseke posameznih del, saj nas zanima predvsem, ali je razvidnost prehajanja iz teme v temo s pomočjo oblikovanosti odstavkov ohranjena. Predhodno se bomo na kratko ustavili še pri Cankarjevem razumevanju jezika. 2 Ivan Cankar in jezikovni »program« Pri poskusu razumevanja Cankarjevega jezikovnega nazora oz. umetnostnega jezika lahko izpostavimo štiri vidike, ki so med seboj povezani oz. tvorijo celoto (Pogorelec 1976/77: 33): Cankar je prisegal na slovenski značaj umetnostnega jezika, zagovarjal naravno poetiko, zavračal izumetničeno prisiljenost meščanskega izraza in prav tako zavračal poskus vnašanja prvin folklorne surovosti,1 za zgled pa je dal spise Janeza Trdine: 1 Enako ugotavlja tudi Franc Zadravec (1980: 14): »Pri svojem nazoru o jeziku v umetniški literaturi je vztrajal do konca, še leta 1918 je trdil, da se umetnikova knjiga ne sme ‘bahavo ponižati k ljudstvu’, resnični umetnik ne ‘ponikniti’ in pisati za ‘preprosti narod’ ali pa fotograifrati njegovo govorico, ko pa se narod hoče in tudi mora sam vzdigniti do umetnosti (Slovenska kultura, vojna in delavstvo, 1918).« 296